Berem in se samo čudim!

Prav tako je zavajajoča tudi navedba, da so se proračunski viri za SFC zmanjšali. Proračun za posamezna področja namreč pripravljajo pristojna ministrstva. Tako bi se besedilo pravilno glasilo: »Vlada je sredstva za film na predlog vašega ministrstva zmanjšala. Žal najbolj ravno filmu, kajti pri drugih ustanovah bi zaradi velikega deleža plač enako ali večje zmanjkanje denarja povzročilo veliko večje probleme.«

Ni mi jasno, kako so lahko klasične vzpodbude krive za slabe rezultate glede percepcije evropskih filmov. Ali dobi SFC denar iz proračuna ali pa od Telekoma kot paradavek, je za »percepcijo« irelevantno. Pomembno je, ali je denarja dovolj, da se delajo vsaj spodobni filmi in se z drugimi aktivnostmi poveča gledanost slovenskih filmov. Ali pa se vdamo in rečemo, da se ne gremo več in da Slovenija ne bo več ustvarjala pogojev za snemanje domačega filma. Po zadnji razsodbi ustavnega sodišča, ki jo očitno beremo vsak drugače, pa želim, da bi se motil in da bo zdaj predlagani paradavek prišel skozi presojo ustavnega sodišča.

Opredelitev problema filmarjev v primeru RTV pa je grozljiva. Skoraj vsi vemo, da je problem v ne dovolj natančno definirani obvezi RTV. Dikcija »nameni 2 odstotka« pušča preveč presoje! Od vsega začetka pa je bilo jasno, da se je hotelo zapisati, da RTV »porabi« za sofinanciranje projektov, ki jih sama naroči in so primerni za kinematografsko predvajanje, 2 odstotka od zbranega RTV-prispevka. Torej da je toliko denarja treba oddvojiti in porabiti. To ostaja nejasno tudi zdaj, saj novi predlog zavezuje RTV le, da ima razpise... Naj ob tem dodamo, da je zdaj že skoraj vsem jasno, da RTV »kupi« filme narejene zanjo in da znesek 1,7 milijona vključuje tudi 22-odstotni davek, ki gre v proračun. Tako je torej za filme na voljo samo 1,4 milijona evrov. Torej, reci in piši, za dva zelo nizkoproračunska filma.

Direktorica tudi ne odgovori, zakaj je treba komaj široko uveljavljenemu Slovenskemu filmskemu centru menjati ime? Ali jim ni nerodno, da so kopirali hrvaški HAVC z našim SLAVC? Lepa izvirnost ministrstva za kulturo (ustvarjalnost)!

Gospe direktorici (in še komu na MzK) se tudi vidi, da ni nikoli sodelovala v procesu oblikovanja nacionalnega programa filmov. Zagotovo je ravno izbor projektov na osnovi sinopsisov in scenarijev ob poznavanju sposobnosti ključnih avtorjev najzahtevnejše programsko delo, ki ga ne zmore veliko oseb. Da se bo to prepustilo komisijam znotraj 11-članskega sveta za AV-dejavnost, je zagotovo zelo velik korak nazaj od dosedanje prakse. Popolno nepoznavanje delovanja pa je tudi opredelitev, da naj bi posvetovalni organ v nekem »neznanem« trenutku postal organ odločanja. Direktor jim naroči, da nekaj zanj ocenijo, potem pa dobi od njih sestavljen program agencije! In ne more nič, razen da jih ponižno prosi, da bi morda kaj spremenili, ker se njemu kaj ne zdi prav!

Da direktorica slabo pozna sedanji sistem izbora, se vidi tudi iz trditve, da naj bi bilo »dejstvo«, da je do političnega vpliva na delovanje agencije in še prej sklada v preteklosti prihajalo. Ureditev že nekaj časa ni več takšna. V času mojega direktorovanja na Filmskemu skladu, saj sem deloval popolnoma samostojno. En ali dva politika pa sta bila res tako nesrečna, da me potem niso predlagali za VD in nisem imel podpore predstavnikov MzK ob imenovanju direktorja SFC. Morda vam bo podobno odgovoril še kak direktor, ki na politike ni dal.

Bojim se, da gospa direktorica še ni imela učne ure o producentstvu na Slovenskem. Do zakona o SFC smo imeli sistem soinvestiranja. Torej, da je bilo sofinanciranje FS investicija v film, ki so jo za Filmski sklad izvedli producenti. Ti so morali zagotovili del za investicijo tudi z lastnimi ali pridobljenimi sredstvi. In tako se je delilo običajno okoli 80 odstotkov »presežka prihodkov nad stroški« Filmskemu skladu in 20 odstotkov producentu. Iz tega naslova je FS dobil pomemben denar le od Petelinjega zajtrka in filma Gremo mi po svoje. Bistveno pa je to, da v tem sistemu producent ve, da ne bo mogel avtorjem izplačevati pomembnih zneskov za njihovo participacijo, če film uspe. V predlaganem sistemu pa bodo avtorji zahtevali svoj denar kar takoj, saj bo šel presežek Slavcu. Zdaj producenti nimajo nobenega motiva za iskanje dodatnih možnosti za zaslužek po redni distribuciji. Če recimo neki film prodajo kakšni TV za 1000 evrov, bo producent dobil le 200 evrov. Se bo še trudil prodati film?

Prav tako vsak poznavalec filma ve, da se vseh stroškov ne da »obesiti« na neki filmski projekt. Popita kava ali pivo izven okvira snemanja je strošek producenta, ki ga lahko krije le iz kakšne druge dejavnosti (snemanja reklam)! Producent tudi niti nima nobenega denarja za investiranje v projekte, ki do sofinanciranja ne pridejo. Tudi ne za plačevanje tarif SFC za obravnavo vlog za sofinanciranje!

Tega direktorica ni »vzela«, ker se očitno še nikoli s tem ni srečala (recimo plačilo kavice novinarju). So se pa avtorji prejšnjega zakona in po temeljitem razmisleku odločili, da se odstopi od soinvestitorstva in se producentu odobri subvencija, kar jim omogoči praviloma zelo majhen prihodek. Tako kot podjetjem za podporo raziskavam. Tako so producentom dopustili, da lahko sklenejo z avtorji pogodbe z udeležbo pri »presežku«, kar zmanjša predračunsko vrednost (in s tem znesek sofinanciranja SFC) in da ima interes maksimalno ekploatirati film. In če bi imel srečo, delal gledljive filme, imel učinkovito promocijo, bi morda celo zaslužil za en avto. Kupiti si ga seveda ne bo mogel, ker bo moral pokriti stroške projektov, pri katerih ni bil uspešen. Ali si je direktorica pogledala podatke iz bilanc producentov (d. o. o. ali zavodov)? Avtorjem prejšnjega zakona je bilo to jasno in tudi niso imeli problemov pri prepričevanju drugih v to, ki tega niso poznali. Manj uspešni so bili pri zagovarjanju producentske provizije, ki je običajna pri sofinanciranju projektov v Evropi (in ne le filmskih). Seveda ne gre za neko »provizijo«, ampak le za del sredstev, za katera producentom ni treba prilagati računov. Torej da lahko izvršni producent odpelje del ekipe na pivo ali kavo po težkem in napornem 12- ali 13-urnem snemalnem dnevu! In sam ostajam brez besed, da tega tako visok državni funkcionar ne razume.