Niti za trenutek nisem pomislil, da bi se lahko zgodil primer, ko bi pravnomočno obsojeni zapornik postal poslanec in morda tudi predsednik vlade ali republike ter s tega položaja odločal o življenju in smrti ostalih sodržavljank in sodržavljanov. No, in prav tako situacijo s primerom Janeza Janše doživljamo. Pa se takoj vprašam in brskam po spletu, da bi našel ustrezne odgovore: ali je še kje v članicah Evropske unije ali drugje po civiliziranem svetu kak tak oziroma podoben primer. In ali lahko pride pri nas tudi do ustanovitve, recimo ji, Stranke pravnomočno obsojenih (SPO), ker da je po 43. členu ustave volilna pravica splošna in enaka in na volitvah ob ustrezni mobilizaciji sorodnikov, prijateljev, znancev in obče nezadovoljnežev se tudi uveljavi in vstopi v državni zbor? Ali morda celo zmaga in prevzame vodenje države?!
Ko spremljam razglabljanja pravnikov, ali je dopustno, da Janez Janša, pravnomočno obsojeni v zadevi Patria na dve leti in pol zapora, zaseda poslansko mesto, oziroma ali mu je moč mandat odvzeti, stežka ugovarjam tistim, ki trdijo, da mu mesto pripada, ker so mu ga dodelili volilci, in to potem ko mu je bilo dovoljeno kandidirati, četudi je bila njegova usoda zapornika že znana. Enakega mnenja je zakonodajnopravna služba državnega zbora. A se obenem ne morem sprijazniti z dejstvom, da s tem primerom odpiramo vrata parlamenta kaznjencem, zapornikom, kršiteljem zakona. Čemu bi bil Janez Janša edini?
Pravniki so nekoliko zmedeni, ker da po zakonu o poslancih poslancu, ki je med opravljanjem funkcije obsojen na več kot šest mesecev zapora, mandat preneha, medtem ko mu ga ne moreš odvzeti, če je nastopil, potem ko je bil že obsojen, oziroma so volilci vedeli za to. Slehernik, ki ni vpet v politična dogajanja in nima kake posebne politične in ideološke preference, bi rekel: Noro! Zato znova vprašanje: sedijo še kje po Evropi v parlamentu na zaporne kazni obsojeni ljudje? Tako da jim uprava zapora lahko dovoli dnevne izhode za opravljanje funkcije? Bilo bi dobro, ko bi državni zbor in medije o tem povprašali.
Sicer je po mojem izvirni greh te anomalije v sami ustavi in njenem 43. členu, 2. odstavek: »Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.« Temu bi morali dodati: »Slednja se državljanu ne prizna, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev.« Tako kot piše v zakonu o poslancih.
Seveda, če nočemo poseči po ustavi zaradi zahtevnosti njenega spreminjanja, naj se taka rešitev zapiše v zakonih v volitvah v državni zbor, v evropski parlament in o lokalnih volitvah v členih, ki določajo pogoje kandidiranja, pa ne bo nevarnosti, da bi zapornike videvali v parlamentarnih in svetniških sobanah oziroma na premierskih in županskih stolih. Danes, tako kot je urejeno in tolmačeno, se to očitno dogaja in lahko tudi ponovi.
Sprememba zakona o volitvah v državni zbor, ki je osnovna, bi lahko bila naslednja:
»V 7. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi: Pravico voliti in biti voljen za poslanca ima državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti in ni s pravnomočno obsodbo obsojen na nepogojno kazen zapora.«
Trajanje je nepomembno oziroma alternativna rešitev, ki sledi veljavnemu zakonu o poslancih.
»K 7. členu se doda nov, četrti odstavek, ki se glasi: Ne glede na določbo prvega odstavka pravice biti voljen nima državljan Republike Slovenije, ki je s pravnomočno obsodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev.«
Smiselna rešitev naj se prenese še na ostala dva prej omenjena zakona.
A da smo Čudežna dežela, priča tudi farsa z imenovanjem kandidatk in kandidata za evropskega komisarja. A se je še kje zgodilo v evropskih prestolnicah, da je predsednik ali predsednica vlade sam oz. sama sebe predlagal/a na zahtevno in dobro plačano članstvo v evropski vladi? Bilo bi zanimivo tudi to izvedeti. Zato, dragi raziskovalni mediji, v akcijo!
No, pa ne pozabimo še na histerijo, recimo na predlog poslank in poslancev SDS, naj se pravno preveri, utemelji in zapiše, ali lahko državni zbor deluje s področnimi telesi brez udeležbe najmočnejše opozicijske stranke (njihove), in to potem ko so tovrstno udeležbo sami zavrnili ter obenem razglasili svojega zaprtega vodjo za povsem legitimno izvoljenega na sicer »nelegitimnih volitvah« (razumi, kdor more) in na performanse vodje DeSUS in zunanjega ministra Karla Erjavca, ki najprej sprejme od zmagovalca volitev, dr. Mira Cerarja, ponujeno mesto predsednika parlamenta, nato ga zavrne oziroma prepustil drugemu, in potem ko ga le ta prevzame, in to z najbolj prepričljivo izvolitvijo doslej (dr. Milan Brglez), si ga znova zaželi... kot razvajen otrok.
Alica bi v taki Čudežni deželi doživela veliko več pustolovščin in norosti kot v svoji pravljici.
Aurelio Juri, Koper
