Ali zaupam ustavnemu sodišču?

Kako naj po vsem tem zaupam ustavnemu sodišču? Pričakovati je morda nejasno pravno latovščino, s katero bodo želeli ohraniti status quo, se ne zameriti vrhovnim sodnikom, tajkunom z UM in popolnemu analfabetu prava in pravice iz Maribora, predsedniku skorumpiranega gnezda DS, Stanku Omerzuju. O, saj bodo morda zaradi lepšega še napisali kaj v moje dobro, da » morda pa so le bile kršene določene ustavne pravice« Zvonetu Krušiču, pa vendar ne toliko, da bi ga brezpogojno pravno zaščitili pred tajkunskimi zombiji in njihovimi pomagači na sodiščih. Danes najpomembnejše državne ustanove v Sloveniji preprosto ne premorejo jasnosti in odločnosti zoperstaviti se korupciji in nepravici. Sam predsednik republike je s svojo omahljivostjo in sprenevedanjem dober zgled in enkratna podpora vsemu koruptivnemu in pritlehnemu, kar se v naši družbi dogaja.

Kmalu torej pričakujem odločitev ustavnega sodišča na mojo ustavno pritožbo po štirih letih pravdanja (nezakonita odpoved je bila podana decembra 2009). Kljub občutku, da pravice v Sloveniji ni in bo morda to potrdilo tudi ustavno sodišče, imam dober občutek, da sem naredil res vse, da prebudim organe pravosodja, da uvidijo, da se mi to, kar se mi je zgodilo, v pravni državi pod nobenim pogojem ne bi smelo dogajati. Le sodniki na upravnem in višjem delovnem sodišču so si upali napisati sodbe, ki temeljijo na inteligenci pravnih dejstev in niso le formalistična skrpucala, kot ga je spisalo vrhovno sodišče (in še prej DS v Mariboru). Kljub temu sem vesel, da sem se brezkompromisno uprl zlorabi moči in grdobijam delodajalca, in bi to pot brez pomisleka prehodil še enkrat. Na tak način bi se morali v naši družbi upreti vsem korupcijskim pojavom. Če se bo tudi ustavno sodišče odločilo bolj verjeti tistim, ki dajejo pravno varstvo storilcem, ki so na neetične načine zlorabljali svojo moč njihovega trenutnega upravnega položaja in pravne formalizme v sebične namene (kljub množici pravnih dejstev in dokazov z moje strani) in ne njihovim žrtvam, seveda nimam moči, da bi prisilil ustavne sodnike, da spregledajo. In za to gre pri celi zadevi: jaz, Zvone Krušič, kot tožnik nimam družbene moči proti instituciji, ki je v celoti zlorabila svojo moč nad mano kot zaposlenim. Iz tega razloga sem se tudi odločil poiskati pravno zaščito na sodiščih in vrhovno sodišče mi jo odreka. Se pa bom v primeru, če bo ustavno sodišče podprlo take zlorabe vrhovnega sodišča dokončno prepričal o smrti pravne države pri nas, kar je neke vrste olajšanje. Resnica namreč osvobaja. Nihče, nihče, nihče pa me ne bo prepričal, da pravica in resnica nista na moji strani. Moralni zmagovalec sem že zdaj in v tem smislu nisem odvisen od odločitve sodišč. Če pa bo pri varovanju mojih ustavnih pravic zatajilo tudi ustavno sodišče, vsekakor grem na Evropsko sodišče za človekove pravice, še prej pa v medijih obelodanim vsa posamezna imena sodnikov, ki bodo odločali o mojem primeru. Vsa imena bom navedel tudi v primeru, če ustavno sodišče v celoti ugodi moji ustavni pritožbi. Za svoje odločitve morajo sodniki prevzeti odgovornost pred javnostjo. Najlažje je delati krivice ljudem v varnem občutku imunitete in anonimnosti. Javno izpostavljanje poštenih sodnikov pa naj bo za optimizem ljudstvu, da pravica pri nas morda celo vstane od mrtvih.