Ali so poslanci zmožni sistemskega razmisleka?

Je povsem obupan. Dnevnikov članek je zasejal iskrico upanja – zato se takoj oglašam, da ta iskrica ne bi ugasnila. V državi z normalno, razumno zakonodajo na take primere ne bi bilo treba opozarjati s časopisnimi članki, ampak bi se tudi taki izjemni primeri reševali v normalnih upravnih postopkih. In se bosta tudi ta primer in primer somalijske deklice (če se ji prej kaj hudega ne zgodi) reševala v normalnem upravnem postopku – če bodo le poslanci prej na hitro in vsaj za silo »normalizirali« naš zakon o tujcih. To posebej poudarjam zato, da ne bi nastal napačen vtis, da moraš pri nas za razrešitev izjemnega, neobičajnega humanitarnega problema prek medijskega pritiska pridobiti sočutje petih poslancev, ki potem zate osebno vložijo poseben, samo tvojemu problemu namenjen zakon. Ne, ni tako. Problem je »samo« v tem, da tudi naš hiperkazuistično (za vsak možni primer posebej) napisani zakon o tujcih seveda vseh možnih primerov ne more predvideti – in da ni treba drugega kot sistemsko v zakonu odpreti možnost, da se v izjemnih primerih (»kadar izjemne okoliščine primera to zahtevajo«) ugodi tudi prošnji, ki bi sicer morala biti zavrnjena.

Ni prav nobene bojazni, da bi naše uradništvo potem na široko odprlo vrata takim izjemam – po desetletnih izkušnjah z njim se bojim kvečjemu nasprotnega, da bodo tudi najbolj upravičene izjeme tudi potem prišle do svoje pravice šele na sodišču. Ampak jo bodo potem lahko dobile vsaj tam – zdaj je namreč niti tam ne morejo dobiti (povsem izjemoma šele na ustavnem sodišču – če prej ne obupajo).

Da bi si bralci (in poslanci!) lažje predstavljali, kaj vse se ob sedanji ekstremno togi zakonodaji v praksi dogaja, bom navedel še en primer, s katerim se neuspešno ubadam že več kot leto dni. Brezposelni oče (iz Bosne) in trije otroci imajo tu dovoljenje za stalno prebivanje in zato tudi pravico do denarne socialne pomoči, materi teh otrok pa ta »pravna in socialna država« ne dovoli, da bi bila z njimi (da bi skupaj stisko lažje preživeli) – ker mož ne dobi zaposlitve in zato ne more izkazati 270 evrov mesečnega dohodka za ženino preživljanje. Nato sledi farsa: kot upokojenec z dobro pokojnino ponudim (z notarsko pogodbo o preživljanju) teh 270 evrov jaz, upravna enota to navidezno celo sprejme (čeprav po zakonu ne bi smela – nekdo tretji sme namreč prispevati le polovico, vsaj 135 evrov rednih lastnih prejemkov pa bi morali zagotoviti oni sami!), toda kako to »sprejme«: tako, da za teh 270 evrov, namenjenih preživljanju matere, zmanjšajo denarno podporo otrokom in očetu (!) – in po matematiki, ki je ne bi razumel niti Einstein, izračunajo, da pa sedaj za materino preživljanje ne manjka več le 270, ampak že 500 ali 600 evrov!! To čudo razpošljem na vse mogoče pristojne in nepristojne imenitne institucije te pravne in socialne države, ampak, lepo vas prosim, kako bi oni razumeli nekaj, česar niti Einstein ne bi razumel. Jaz pa moram seveda odnehati, ker vem, da bo prej ali slej nekdo gotovo odkril, da od mene po zakonu več kot 135 evrov sploh ne smejo sprejeti – in da so zato vsi tisti fantastični izračuni brezpredmetni, pa če so še tako bedasti.

Torej, dragi poslanci, kar brez skrbi: z individualnimi primeri, rednimi in izjemnimi, se bodo še naprej ubadali naši slabo izobraženi in slabo plačani uradniki (in mi z njimi) – vi ob primerih somalijske deklice in fanta iz Bosne samo vnesite v zakon o tujcih že pripravljeni kratki dopolnitvi, ki bosta sploh omogočili tudi reševanje izjemnih, ne le rednih primerov. Ali so gornji trije primeri dovolj izjemni za dovolitev izjeme (in to tako »hude« izjeme, da bi smela osirotela sestra iz Somalije priti k sestrini družini v Slovenijo in da bi smel tistemu fantu in tisti materi iz Bosne kdo tretji prispevati tudi vseh manjkajočih 270 evrov in ne le 135!) – o tem pa vam sploh ni treba ne razmišljati ne odločati. Samo vnesite v zakon tista dva drobna popravka, da bodo o tem lahko odločali tisti, ki so za to poklicani. Pričakujemo od vas preveč?