Spričo podpore, ki smo mu jo izkazali na volitvah, je prav, da volilci kritično spremljamo, kako uresničuje naša pričakovanja. Čeprav še ni minilo 100 dni, odkar vodi vlado, si zaradi izjemnih razmer, v katerih smo, že lahko dovolimo oceniti nekatera njegova ravnanja. Žal takih, ki bi opravičevala pričakovanja volilcev, doslej skoraj ni bilo, bilo pa je nekaj takih, ki vzbujajo skrb. O slednjih nekaj več v nadaljevanju.
Eno od vprašanj, ki je za številne naše državljane še kako pomembno, je lastništvo podjetij, ki so za razvoj države strateškega pomena. Cerarjeva stranka se je v svojem predvolilnem programu nedvoumno zavezala, da bo »ohranila strateško infrastrukturo v državni lasti«. Na to zavezo je Cerar kot predsednik vlade povsem pozabil. Že v času njegove vlade smo namreč ljubljansko letališče, ki je bilo doslej v večinski lasti naše države, prodali na način, da ga sedaj brez resnejših omejitev posredno upravlja nemška država. Jutri se bo verjetno enako zgodilo s Telekomom in pojutrišnjem z Luko Koper. Temu problemu je pronicljivi politični analitik J. Lorenci v Mladini (10. oktobra 2014) namenil poseben komentar, iz katerega povzemam naslednjo misel: »Cerar urbi et orbi razglaša, da se bo razprodaja državnega premoženja nadaljevala… Čez noč je pozabil, da je imel pred volitvami do privatizacije resne pomisleke… Se res ne zaveda, da dela z razprodajo velikih in pomembnih podjetij nepopravljivo napako in da je v tem trenutku edini človek, ki bi jo lahko ustavil? A jo pospešuje, celo straši s trojko in s tem posnema Janšo.«
To, kar počne s privatizacijo, je doslej slej ko prej najresnejša Cerarjeva napaka, še predvsem zato, ker je ne bo mogoče popraviti. Zaradi nje bi mu številni njegovi volilci že danes izrekli nezaupnico, če bi seveda imeli to možnost. Neprijetno pa presenečajo tudi nekatera druga njegova ravnanja. Eno takih, ki v javnosti ni moglo ostati nezapaženo, je povezano z izborom kandidata za slovenskega predstavnika (komisarja) v evropski vladi (komisiji). Cerarju v tej zvezi lahko oporekamo vsaj troje.
Najprej njegovo ravnanje v zvezi s kandidaturo Bratuškove. To kandidaturo bi Cerar kot premier lahko zaustavil, saj ni bilo težko predvideti, kako se bo končala, pa tega ni storil. Tako je z njo Bratuškova doživela polom, ki pa bo dolgoročno bolj kot njej škodil naši državi, saj so se ob tej priliki naše politične elite evropski javnosti predstavile kot sebične in med seboj sprte skupine, od katerih je težko pričakovati, da bodo svojo državo znale učinkovito upravljati.
Drugič, po tem, kar zadnje dni v javnih občilih prebiramo o Violeti Bulc, gre pri njej za močno osebnost z znanji, ki jih je v vseh naših dosedanjih vladah najbolj primanjkovalo. Verjetno bi zato lahko prav ona največ prispevala k splošni učinkovitosti sedanje vlade. Vendar tega ne bo počela, saj se je je Cerar »rešil« tako, da ji je omočil napredovanje v evropske politične kroge, od česar pa si naša država ne more veliko obetati.
In še zadnje. Cerar je kandidaturo Bulčeve za komisarko doma izpeljal tako, da si je nakopal vse prej kot nedolžen konflikt s svojima koalicijskima partnerjema. Moder politik bi vedel, da je to resna napaka in bi se ji zato vešče izognil.
Če poskušamo spričo navedenega odgovoriti na vprašanje iz naslova tega zapisa, odgovor za Cerarja ne more biti ugoden. Njegova dosedanja ravnanja kot premier namreč ne izpolnjujejo pričakovanja njegovih volilcev. In kaj nam je storiti? Kaj več od tega, da javno opozarjamo, kaj pri njegovem vladanju ni dobro, nam za sedaj ne preostaja.
Andrej Cetinski, Ljubljana
