Zakaj novi minister ne sme biti sladkosned?

Podatki namreč kažejo, da je v letu 2010 delež odhodkov za kulturo znotraj BDP 0,53 odstotka oziroma 191,308.915 milijonov evrov. Pred nami so tako Švedska, Španija, Finska, Danska, Estonija, Romunija, Poljska, Norveška, Nizozemska, Liechtenstein, Latvija, Madžarska, Češka, Ukrajina, Hrvaška, Bolgarija, Avstrija itd.

Novinarko so mogoče zavedli Eurostatovi podatki, ki znotraj deleža v proračunu zajemajo skupaj s kulturo še rekreacijo in religijo. Po takem štetju bi mogoče res zlezli visoko na lestvici (na 2,2 odstotka oziroma 796 milijonov evrov). Toda, če bi se v to statistiko poglobili, bi videli, da je delež, ki pripada kulturi, zgolj 25 odstotkov od 795 milijonov evrov. Kar je ponovno nižje, kot je evropsko povprečje.

Ni sicer jasno, ali novinarka loči delež za kulturo znotraj BDP od deleža proračuna za isto področje oziroma po katerih merilih sploh pride do zaključka, da kultura v Sloveniji prekipeva od denarja. Res je sicer, da je zajetje podatkov tudi na evropski ravni še nesistematično (nejasno ločuje participacijo lokalnih skupnosti, ki je npr. pri nas po deležu približno enaka kot na državni ravni; ne razmeji veriženja z drugimi resorji in viri ipd.). In res je tudi, da je ta ločnica mnogokrat zabrisana. V razvojnem proračunu, kot je bil zastavljen do nedavna, smo namreč iskali sinergije z drugimi proračunskimi uporabniki – kar je edino smiselno razumevanje (tudi) kulture. Ta se dobesedno »pari« z zunanjo politiko, kmetijstvom, gospodarstvom, znanostjo, tehnologijo, šolstvom, področjem sociale, dela itd.

In prav v širini tako občega – vsedržavnega, celostnega in nevrtičkarskega dojemanja kulture – velja iskati zastavek osebnosti, ki naj bi z vso vizionarsko »sladkosnednostjo« vodila prepotrebno ministrstvo za kulturo.

Ni res, da naš osnovni problem ni tesno povezan s količino denarja, kar novinarka z nenehnim vračanjem k denarju (prek zanikanja) sama potrdi – tudi s postavljanjem pod vprašaj delovanja javnih služb, torej vseh tistih, ki nam v knjižnici sposodijo knjige (ki jih morebiti ne moremo kupiti), ki v arhivih, muzejih in na inštitutih skrbijo za nacionalne banke spomina in ki – tudi z zamrznjenimi zaposlitvami, plačami in materialnimi stroški – postavljajo na oder, obešajo na stene, prenašajo na ekrane… svoje umetniške stvaritve.

Drži, da se lomi neodvisna kultura – kar se je zgodilo z znižanjem sredstev, z obdavčitvami, z omejevanjem razpisov in s cenzuriranjem. A kakršna koli nova, drugačna, nesladkosnedna ali pa gurmanska vizija bo tako ali drugače naletela na tiste zgoraj omenjene odstotke, za katere pa si zagotovo vsi želimo, da bi bili taki, kot jih je zmotno navedla novinarka Mojca Pišek. Torej med najvišjimi v Evropi.