Vendar pa je upanje, da se bo kaj v odnosu (če ne bo nekega posebnega impulza) spremenilo, jalovo. Še vedno bodo vzhodne kraje zasipali s smetmi, sežigalnicami, smradom, še vedno bodo koncentrirano gradili in naseljevali neprofitna stanovanja (nikjer drugje ne investira MOL v gradnjo neprofitnih stanovanj) in poskušali postavljati »stalne ali premične« bivalnike za »posebne družbene skupine« (kar znajo lepo zaviti v »mlade družine« – malo morgen!). Še vedno bodo z malimi (sicer že dolgo prepotrebnimi) izboljšavami hoteli megliti pogled krajanom in se izgovarjali, da krajani nočejo sodelovati (kar ob prislovični sposobnosti Zorana Jankovića za dogovarjanje sploh ni čudno).
Še vedno naj bi se večina v skoraj 20.000-glavi četrtni skupnosti Polje zbranega denarja stekala v »najlepše mesto na svetu« in pomagala pri zidanju Potemkinovih kulis za pridobivanje nekih priznanj, ki si jih bodo oblastniki pripeli na prsi in se hvalili z njimi.
Naj pokažejo, koliko sredstev je bilo v zadnjih, recimo 10 letih zbranih na račun ČS Polje in koliko je bilo v kraje vrnjenega (pa ne za gradnjo novih socialnih sosesk, ampak za izbolj-šanje življenjskih razmer obstoječih prebivalcev).
Zakaj tak pesimizem?
V zadnji številki glasila Ljubljana lahko beremo intervju z gospodom Miranom Gajškom, vodjo oddelka za urejanje prostora pri MOL. On, poleg drugih izboljšav v središču Ljubljane (le za kakšno nagrado se potegujejo sedaj?), posebej poudari združevanje sredstev za: poglobitev železnice, potniški center in projekt Emonika, Športni park Stožice, partnerstvo Šmartinska, Tobačno mesto... Da bi na spodobni nivo privedli vzhodni, odrinjeni del, a še vedno del MOL, pa ni slutiti.
Točno je, pa ne »mantra«, kot jo imenuje pisec članka, temveč dejstvo, poudarjeno v članku: mestna oblast v ČS Polje zaide le, kadar od nje nekaj hoče! Pa še takrat predčasno odide.
Ob takih dejstvih mi ne zveni čudno dejstvo, da se male občine upirajo ponovnemu združevanju z velikimi. Naša izkušnja je šolski primer take španovije.
Janez Mramor,
Polje