Najemniki v nacionalnem stanovanjskem programu

V dosedanjih javnih razpravah so bila slišana številna mnenja zainteresiranih udeležencev, tudi predstavnikov najemnikov, vendar so bila njihova mnenja in pobude najemnikov večinoma preslišani in neupoštevani. Tako je NSP odraz interesov lastnikov stanovanj, Stanovanjskega sklada RS in le komaj kaj interesov državljanov najemnikov. NSP tako ni skupek predlogov vseh zainteresiranih udeležencev v dosedanjih javnih razpravah in članov stanovanjskega sveta, ampak je program kapitala, zasebnih interesov lastnikov stanovanj in zdi se, da snovalci NSP ne vidijo splošnega kriznega položaja v državi. Zato smo ves čas zagovarjali, da potrebujemo krizni dokument, ki bo upošteval več kot neugodne razmere glede možnosti stanovanjske preskrbe prebivalcev in ki bo reševal stiske tistega dela prebivalcev, ki ne zmorejo plačevati neprofitnih najemnin in stroškov ter jim zato grozijo deložacije.

Nedvomno primanjkuje javnih najemnih stanovanj kot tudi denarja za potrebe nastanitve. Evropa za vse namene nastanitve nameni povprečno 2,0 odstotka BDP javnih sredstev, Slovenija tako malo, da se statistično ne zaznajo in smo na repu evropskih držav, skupaj z Romunijo, Latvijo in Portugalsko. Ker ne gre pričakovati, da bo država v bodoče v proračunu namenila potrebna sredstva za stanovanjsko oskrbo in gradnjo javnih najemnih stanovanj, je eden od zaključkov snovalcev osnutka NSP, da se bo ob ukinitvi neprofitnih najemnin izkazalo, da je večina tistih, ki niso upravičeni do stanovanjskih subvencij, neupravičena tudi do neprofitnih najemnin. Predpostavlja se, da bi lahko dve tretjini družin, ki so neprofitne najemnice, glede na svoje materialno stanje plačevali tržno najemnino. To so ugotovili tako malo po občutku, brez vedenja, kakšno je materialno stanje večine neprofitnih najemnikov, brez kakršnih koli analiz oziroma raziskav, ki bi dale odgovor, koliko je sploh državljanov, ki bi bili upravičeni do neprofitnih stanovanj, koliko jih sploh ne kandidira na razpisih za neprofitna stanovanja, ker je glede na ponudbo to »misija nemogoče«, in kakšno stanovanjsko oskrbo si državljani RS želijo. Iz tako privarčevanih sredstev na račun neprofitnega najema vidijo na MOP možnost gradnje novih stanovanj. Tako naj bi bili sedanji neprofitni najemniki investitorji novih stanovanjskih površin za tiste, ki so v enakem ali slabšem položaju kot oni.

Prehod na stroškovno najemnino in pomoč revnim s stanovanjskim dodatkom je pot, ki pelje v brezdomstvo, saj je možno predvideti, da bo upravičenost do stanovanjskega dodatka odvisna od kriterijev, ki bodo predpisali pogoje za upravičenost do stanovanjskega dodatka, ti pa se bodo oblikovali glede na višino sredstev, ki bodo namenjena za subvencije. Žal se ni mogoče slepiti, da bo teh sredstev dovolj za vse, ki jih potrebujejo zaradi socialne ogroženosti. Očitno se tega zavedajo tudi na MOP, saj so zapisali, da potrebuje RS 800 bivalnih enot, v katerih se bodo znašli mnogi tisti, ki stroškovnih najemnin ne bodo zmogli, če bodo imeli srečo, da bodo na razpisu uspešni. Zaradi navedenih razlogov nasprotujemo ukinitvi neprofitnih najemnin. Neprofitni najem mora ostati socialna kategorija, država pa naj se odloči, ali želi skrbeti za revnejše skupine prebivalstva ali pa povzročiti še večji razkorak med bogatimi in revnimi.

NSP ugotavlja, da je pogoj za delovanje najemnega trga pravna varnost najemnikov in najemodajalcev. Osnutek NSP se osredotoča predvsem na pravno varnost najemodajalcev. Osnutek najemnikom ne zagotavlja, tako kot tudi doslej, nobene pravne varnosti, jih pa stroškovno obremeni za pravno varnost najemodajalcev. Po mnenju snovalcev NSP naj bi bilo komercialno zavarovanje za kritje stroškov morebitne prisilne izselitve breme najemnika. Sprevržena logika, ki le poglablja deprivilegiran položaj najemnika v pogodbenem odnosu in prenaša finančne obveznosti lastnika na najemnika.

Tudi javna služba za najemniško upravljanje, ki je predvidena v funkciji posrednika, upravljalca in vzdrževalca najemnih stanovanj pod okriljem Stanovanjskega sklada RS, zastopa v prvi vrsti interese lastnikov. Urejala naj bi nekaj, kar ureja že trg, pomeni nov organ oziroma organizacijo, v kateri ni mogoče zaznati javnega interesa.

Poslanstvo države je, da ščiti šibke in pomoči potrebne, da preprečuje brezdomstvo. K temu jo zavezuje tudi evropska socialna listina, ki smo jo kot mnoge druge mednarodne pogodbe podpisali, pa za to komaj vemo. NSP se ne ukvarja z zaščito najemnikov, predvideva pa samozaščito lastnikov.

Zaščititi je treba najemnike v denacionaliziranih stanovanj in po 20 letih rešiti njihov nezavidljiv stanovanjski položaj. K temu državo zavezujeta odločba evropskega odbora za socialne pravice pri Svetu Evrope kot tudi zavrnilna sodba najemnikov Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je odločilo, da je Republika Slovenija zadovoljivo rešila njihov stanovanjski položaj. Glede na navedeno se njihov položaj ne sme poslabšati.

Zgledujoč se na dobre prakse evropskih držav smo predstavniki najemnikov predlagali ustanovitev najemniških organizacij, ki bi zastopale najemnike v primerih kršitev stanovanjske zakonodaje, posredovale v primerih šikan lastnikov, omogočale brezplačno pravno pomoč, spremljale regulacijo najemnin in na tak način definirale oderuške najemnine. Kako visoka je danes oderuška najemnina, je čista neznanka, ker ni v interesu nikogar, da bi to spremljal. In se tega tudi ne spremlja, čeprav je to obveza še po sedaj veljavnem stanovanjskem zakonu iz leta 2003. Tudi s tem predlogom osnovanja najemniških organizacij nam ni uspelo, ministrstvo je menilo, da bi v tem primeru prišlo do favoriziranja najemnikov v primerjavi z najemodajalci.