Čeprav sem Primorka, mi Borut Pahor nikoli ni bil všeč. Njegova politična nezrelost se je kazala v marsikaterih dejanjih. Če sem poštena, sem njegovo narcisoidnost, nastopaštvo in željo po slavi pravzaprav prezirala. Zlasti se mi je zdela njegova predvolilna kampanja v vlogi mnogih različnih poklicev, ki jih je opravljal kot muha enodnevnica, zelo neokusna in neiskrena.
Neki znanec mi je ob tem povedal takole: »Priletni bolehni stari sosedi vedno rad kosim travo okrog hiše. Pred ponovno izvolitvijo Pahorja za predsednika mi je dejala, da ga bo volila, ker je tako lep. Pa sem se pošalil, da naj ga odslej kar pokliče za košnjo trave. Takrat bo videla, kdo je v resnici 'lep'.«
Kakorkoli že, zadnje dejanje v zvezi z najvišjimi državnimi odlikovanji, ki jih je Pahor ponovno podelil tistim, ki so jih nekoč zavrnili, se mi je zdelo še posebej čudaško, saj takih primerov zgodovina skoraj ne pozna. Zavrnitve nekaterih odlikovanj in najvišjih priznanj, iz utemeljenih razlogov, so seveda marsikje po svetu poznane. To, da je Pahor ponovno svečano podelil najvišje odlikovanje tistim, ki so jih nekoč zavrnili, pa je menda unikum na svetovni ravni, zlasti ker je med odlikovanci tudi pravnomočno obsojena oseba – Igor Bavčar.
Spomnimo se zavrnitve najvišjega priznanja za igralske dosežke v ZDA, ko je eden največjih igralcev vseh časov Marlon Brando zavrnil oskarja leta 1973, z obrazložitvijo kršenja človekovih pravic staroselcem, ki jih je konstantno povzročala vlada ZDA. Njegovo protestno pismo je prebrala pripadnica enega od indijanskih plemen, saj se sam podelitve ni udeležil. Do smrti je zagovarjal pravice staroselcev in preziral blišč in glamur Hollywooda, kot tudi zlagane ameriške sanje.
Morda bi bilo prav, da bi se Pahor na naslednji poti v življenju kaj naučil tudi od upornikov, ki so poslušali notranji glas in mu sledili. Zunanja podoba prazne vaze se je namreč že začela krušiti. Naj mu bodo vzor njegovi uporni primorski predniki.
Ana Horvat, Prestranek
