Dogajanje v Palestini, ki žal seveda ni nekaj, kar se v zgodovini človeštva ne bi že mnogokrat zgodilo, ne pušča dvoma. Spomnimo se zapisov o safariju ostrostrelcev v obleganem Sarajevu. Pomislimo na to, da bi se morali sprehoditi ob truplih umorjenih otrok v Gazi. Hodili bi ves dan. Pomislimo, da je med tem, ko beremo ta sestavek, v Palestini skoraj zagotovo ugasnilo nedolžno človeško življenje. Pomislimo na ljudi, ki skriti na svojih položajih od daleč zahrbtno ubijajo soljudi, ki se želijo le prebiti do prgišča hrane, ki bi njim in njihovim družinam za nekaj dni omogočila preživetje. Pomislimo na voditelje sveta, ki že leto in pol podpirajo tolpo zločincev, ki ščuva ljudstvo, ki mu vlada, proti ljudstvu, ki mu je bilo prisiljeno odstopiti del svoje domovine. Pomislimo na to, da po vseh grozljivih zgodovinskih izkušnjah precejšen del ljudi, s katerimi si delimo planet, ne vidi problema v tem, da se v 21. stoletju načrtno in nadvse kruto iztreblja ljudstvo, ki ima smolo, da živi na ozemlju, ki bi si ga radi prilastili drugi. Ti ljudje tudi ne vidijo problema v tem, da bodo tiste, ki bodo te gnusne zločine uspeli preživeti, pregnali in za vedno izgnali. In tisti, ki bi že pred več kot letom dni te grozote lahko preprečili, ne storijo ničesar. Če se ob tem zavemo, da smo ljudje v resnici zlobne zveri, žalimo zveri, saj nobeno drugo živo bitje ni zmožno tako absolutnega zla.
In mi, čeprav je mnogim hudo ob pogledu na izstradane trpeče otroke brez prihodnosti, živimo svoja udobna življenja in se poskušamo sprijazniti s tem, da ne moremo storiti ničesar. Včasih napišemo kakšno protestno pismo ali se udeležimo kakšnega protesta le zato, da imamo malo manj slabo vest. Upamo, da bo prevladal razum in da bo grozot kmalu konec. Upamo, da se bo zaradi nedojemljivih grozodejstev, ki so močno dregnila v samozadovoljstvo »civiliziranega« sveta, vendarle ponovno vzpostavilo mednarodno in humanitarno pravo, ki bo vsem ljudem sveta omogočilo enake pravice in dostojno življenje. Kljub vsemu verjamemo, da smo prebivalci sveta vedno bolj izobraženi in povezani in da se bomo lahko dogovorili za sobivanje v miru in sožitju.
In potem odpremo časopis in z žalostjo preberemo pismo bralca, ki z obilo cinizma in pravnih argumentov kot nesmiselno zavrača drobno, mnogo prepozno gesto slovenske vlade, ki si je končno upala storiti nekaj, kar bi morale že zdavnaj storiti vlade vseh držav sveta. Pisec se namreč ne potrudi razumeti sklepa vlade o prepovedi uvoza, izvoza in tranzita orožja v Izrael in tega predvsem simbolnega dejanja, ki ga je v Evropi, zaradi partikularnih interesov nezmožni skupnega odločnega nastopa, nekdo pač moral storiti prvi. Storiti v upanju, da se bodo opogumili in se mu pridružili tudi drugi in skupaj začeli stopnjevati pritisk, ki bi lahko pripeljal do zaustavitve neznosnih zločinov.
Arne Vehovar, Ljubljana
