Pridobljeno strokovno znanje in izkušnje sem pretekla desetletja s priznanimi strokovnimi kolegi iz ATV e.V. ter nemških državnih uradov skušal prenesti tudi v moje domače okolje. Dne 16. 11. 1994 je na primer že tedaj v mojem 14. strokovnem mednarodnem seminarju Okolja Consulting, d. o. o., v Novi Gorici predaval dipl. Ing. Peter Blank, tedanji direktor urada za gospodarjenje z odpadki mestne občine Karlsruhe, o tedaj najbolj modernem in perspektivnem sežiganju odpadkov na termoselektivni način. Nekaj let kasneje je bila takšna sežigalnica zgrajena tudi v Karlsruheju, vendar pa je po kratkemu poizkusnemu obratovanju morala prenehati obratovati in še dandanes ne obratuje.
Nedvomno je sežiganje odpadkov najdražji način odstranjevanja komunalnih odpadkov, saj lahko sežigamo le gorljivi delež odpadkov, dočim je treba preostali nezgorljivi delež in pepel odložiti na ustreznih deponijah ter jih zaščititi pred padavinami. Nastajajoče izcedne vode teh deponij je treba zbirati in jih odvajati na pripadajoče čistilne naprave, ki odstranijo te raztopljene sestavine, ki jih moramo ponovno obdelati in deponirati na še posebno dobro pred padavinami ter podtalnico zaščitenih odlagališčih. Vsa ta predhodna obdelava odpadkov povzroča obilne investicijske ter obratovalne stroške.
Ker morajo med sežiganjem neprekinjeno vladati temperature med najmanj 850 ℃ ter največ 1200 ℃, se morajo občasno s šaržami mokrih, mrzlih ali nizkokaloričnih odpadkov dovajati in dodajati dodatno potrebne količine goriv in kisika. Izgorevanje izpod 850 ℃ povzroča namreč v izpušnih plinih sežigalnic nastajanje izredno strupenih dioksinov in furanov, dočim so daljša temperaturna obdobja iznad 1200 ℃ hudo nevarna za obstojnosti peči. Čeprav se sodobne sežigalnice odpadkov držijo strogih emisijskih standardov, še vedno sproščajo onesnaževala, ki negativno vplivajo na okolje in zdravje ljudi.
Nisem nasprotnik sežiganja, vendar pa sem hud nasprotnik nestrokovno, nevarno in neodgovorno izbrane lokacije v že sedaj slabo prevetreni ljubljanski kotlini. Pri tem ne bo zadostno pomagal niti nekaj sto metrov visoki ter vsaj nekaj deset metrov globoko v barju in na potresnem območju temeljeni obljubljeni pregrešno dragi dimnik.
Prazne in zavajajoče obljube MOL glede izbire ter uporabe najmodernejših tehnologij za učinkovito sežiganje odpadkov so neuresničljive, saj bo MOL morala razpisati ter izbrati najcenejšega koncesionarja, ki bo izbral, ponudil ter uporabil svojo opremo in tehnologijo, ki mu bo omogočala konkurenčno višino celotnih investicij in predvsem dobičkonosno obratovanje celotnih naprav.
Vse te obsežne investicije ter obratovalni stroški za predpripravo odpadkov, sežigalnico, ustrezno deponijo, čistilno napravo za izcedne vode itd. bodo posledično znatno podražile položnice vseh občanov. Velikodušno ponujene bombončke župana (na račun vseh občanov) bodo eventualno prejeli torej le bodoči uporabniki daljinskega ogrevanja. Gospod Janković je javno pozval kritike izbrane lokacije sežigalnice na Barju, naj podajo boljše predloge, kaj storiti z ostankom komunalnih odpadkov. Torej strokovni svetovalci g. županu niso povedali, da tudi v sežigalnici ne izginejo oziroma izpuhtijo kratko malo vsi komunalni odpadki, temveč tudi po sežigu preostanejo (nekoliko zmanjšane prvotne) količine njihovih nezgorljivih ostankov ter pepela, ki ga ni mogoče reciklirati ali vsaj deloma ponovno uporabiti. Zatorej ni naloga kritikov napačne lokacije sežigalnice, da rešujejo te probleme namesto odgovornih projektantov JP Energetike Ljubljana.
Tako kakor je bilo svojčas s strani g. župana tudi obljubljeno izboljšanje kakovosti ljubljanske pitne vode z gradnjo kanala C0, se torej tudi obljubljeno stanje zraka v ljubljanski kotlini ne bo izboljšalo z gradnjo sežigalnice odpadkov.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana
