Že vsaj deset let se nihče v Sloveniji sistematično ne ukvarja z razvojem visokih košarkarjev. Pri igralcih, ki so primerni za položaj centra, je individualno delo še toliko bolj pomembno. Krivda je predvsem na klubski ravni, saj v lovu na čimprejšnji rezultat vsi naši klubi raje poiščejo tujca, kot da bi razvijali domače visoke igralce. Poleg tega se zdaj pri nas trenira po poldrugo uro na dan, kar ni dovolj. Za razvoj mladega igralca je dnevno potrebnih od pet do sedem ur treninga, kar v Sloveniji ni več mogoče. Najbolj zagnani potem odhajajo v tujino, kjer pa se nekako izgubijo, kot se je zgodilo bratoma Macura. Pomanjkanje visokih igralcev v Sloveniji se bo očitno nadaljevalo.
Odkar so Američani pred dvema letoma ukinili amaterizem v študentski košarki in dovolili plačevanje, mladi iz Evrope odhajajo tja, saj lahko tam zastonj končajo univerzo, zraven pa zaslužijo še kak milijon ali dva, tudi če jim ne uspe priti v NBA. Ti odhodi so katastrofa za evropsko košarko. Košarkarji, ki bodo tam napredovali, bodo sicer še vedno lahko kdaj igrali za reprezentanco, tako kot zdaj Martin Krampelj, a za klube je to gotovo velik problem, saj se bo brez odškodnin prej ali slej zalomilo pri produkciji novih igralcev.
