Je zgodovinski spomenik, ključen za življenje naše Ljubljane. Nadvozi in viadukti prek Krasa so čudež ročnega klesarstva. Avstrija je del te proge (Semmering) uvrstila na seznam Unescove svetovne dediščine že leta 1998. Z Zidanim mostom, ljubljansko postajo in potekom južne železnice proti Trstu bi bil ta tehnološki čudež tedanje Avstro-Ogrske prikazan v celoti na Unescovi listi izjemnih svetovnih dosežkov.
Glavna železniška postaja slovenske prestolnice pa je ogrožena. Deli stavbe, ohranjene od leta 1849 do danes, se rušijo. Pričeli so tudi z rušenjem notranje ureditve postajnega poslopja.
Ministrica za kulturo Asta Vrečko je na 31. seji državnega zbora dne 19. 5. 2025 na vprašanja poslanke Alenke Jeraj povedala, da železniška postaja nima statusa kulturnega spomenika, ne lokalnega ne državnega pomena, ampak le kulturne dediščine, ki je varovana s prostorskim aktom in je vpisana v register nepremične dediščine. Njena zunanjost se varuje s prostorskim aktom. Pritličje mora biti dostopno javnosti, namembnost pa je stvar investitorja. Prostorska ureditev Ateljeja Marka Mušiča ni vpisana v dediščino in ministrstvo nima možnosti posega. Zakaj prostorska ureditev Marka Mušiča, Prešernovega nagrajenca, ni vpisana v dediščino, Asta Vrečko ni pojasnila. Ostala pojasnila naj bi dala Alenka Bratušek, ki pa je na sejo državnega zbora ni bilo.
Atelje Marko Mušič je leta 1978 dobil prvo nagrado na jugoslovanskem dvostopenjskem anonimnem urbanistično-arhitekturnem natečaju za območje potniške postaje Ljubljana. V letih 1979 do 1985 je izdelal detajlne načrte. Prek železniških tirov je načrtoval mostno konstrukcijo, dostopno s tekočimi stopnicami in dvigali iz obstoječega postajnega poslopja, ki je ostalo v svoji prvotni funkciji. Postajno poslopje je bilo našemu mestu 176 let vrata v širni svet in je tako ostalo tudi v Mušičevem projektu obnove. Vhodni monumentalni vestibul z zahodnim traktom zgradbe s prodajalnico vozovnic je bil obnovljen v letih 1986–1989 v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS). Oče slovenskega konservatorstva Nace Šumi je zapisal: »Po Mušičevem načrtu bo postaja z motivom prehodne veže vendarle ostala glavni reprezentančni vhod. Postaja bo v prihodnje v polni meri ohranila značaj spomenika, obenem pa bo obdržala še naprej vlogo ključne zgradbe razširjenega postajnega kompleksa.« V celoti je bila zgradba obnovljena s protipotresno zaščito in fasadami do leta 1996. Prenovljeno zgradbo so v kleti dopolnili s substrukcijo tekočih stopnic in dvigal na mostno konstrukcijo prek tirov. Strošek prenove samo za notranjo opremo v današnji vrednosti je bil prek 24 milijonov evrov, strošek celotne obnove zgradbe pa je primerljiv z novo zgradbo kopališča Ilirija.
Pa je prišla samostojna Slovenija in z njo odločitev, da se železniški tiri poglobijo, kar sta v sporazumu vlada in MOL potrdili novembra 2020. Nato pa je prišel covid in evropski denar, ki ga je bilo potrebno porabiti, in ker ni bilo drugega primernega projekta, so posodobili progo Dolgi most – pivovarna Union. Nato, ker železnice ni bilo mogoče poglobiti v kratki razdalji do PCL, so stihijsko nadaljevali z rekonstrukcijo nadvoza nad Dunajsko cesto, načrtovanjem ljubljanskega železniškega vozlišča (LŽV) in potniškega centra Ljubljana (PCL) z južnim in severnim avtobusnim terminalom, vse brez državnega prostorskega načrta. Brez natečaja je bil izbran nov projektant za PCL, ki je uporabil idejno zasnovo projekta Atelje Marko Mušič z mostno konstrukcijo prek tirov. Namesto predvidenega vstopa na PCL skozi »mestna vrata« – obstoječe potniške postaje na mostno konstrukcijo s predvideno in v sanirani kleti že izvedeno konstrukcijo tekočih stopnic in dvigal – pa se je projektant Elea iC odločil, da postajnega poslopja ne potrebuje več. Zakaj? Mestni svetniki MOL so odobrili, da se 177 let staro sanirano postajno poslopje preuredi v hotel. Kdo in za koliko je postajno poslopje prodal, kdo je nov lastnik in investitor hotela, ni bilo povedano, saj o tem ministrica Bratušek in MOL molčita.
Postajno poslopje je zaščiteno, sicer le kot dediščina, kar je državni škandal, a to ne moti projektantov, ZVKDS in ministric Vrečko in Bratušek. Deli prvotne zgradbe se rušijo (ohranjen in varovan zid nekdanjega perona vzdolž postajnega poslopja). Prav tako so rušenju namenjeni temelji tekočih stopnic in dvigal na mostno konstrukcijo. Kaj se bo zgodilo z notranjostjo zaščitene zgradbe, občani nismo obveščeni. Po sporočilu ministrice Vrečko lahko sklepamo, da bodo ohranili le fasade stare železniške postaje.
Februarja 2025 je Marko Mušič prejel obvestilo Ministrstva za infrastrukturo o odstranitvi notranje ureditve železniške postaje v začetku junija 2025. Projektant Elea iC pa je sporočil, da bo notranjost postajnega poslopja do ureditve nadhoda ostala v sedanji obliki. Ne glede na obvestilo se je že pričelo rušenje notranje ureditve Marka Mušiča. Na ZVKDS in Ministrstvo za kulturo se vlaga prošnja za zaščito notranje opreme postajnega poslopja, ki bi »morala biti že zdavnaj tudi primerno uradno zaščitena« (Slovenska akademija znanosti in umetnosti – SAZU, april 2025).
Občani smo zgroženi, vrstijo se časopisni članki, radijske in TV oddaje s protesti o usodi postajnega poslopja in notranje ureditve v njem. O tem bi morala odločati javnost, saj so se dela sanacije postajnega poslopja v današnji vrednosti prek 50 milijonov evrov financirala s sredstvi občanov.
Žalostna vloga Ministrstva za kulturo, ZVKDS in MOL se ponavlja. Spomnimo se na uničenje (po mnenju takratne ministrice Majde Širca) najpomembnejšega arheološkega najdišča v Ljubljani – pet tisoč let starega kolišča na Špici leta 2011, prav takrat ko so sprejemali na seznam Unescove svetovne dediščine kolišča na južni strani Alp. Kolišče na Špici ni bilo uradno zaščiteno, saj se za zaščito ni pobrigalo ne ministrstvo za kulturo ne lastnik zemljišča MOL. Kolišča v srcu prestolnice s predlaganim muzejem v arheološkem parku na starodavni jantarni poti ni nikjer v Evropi. Spomnimo se na uničenje muzeja rimske Emone pod Kongresnim trgom in končno na napore oblastnikov, da se uniči še zadnje neoskrunjeno srednjeveško arheološko najdišče pod tlakom tržnice. Našo kulturno dediščino sistematično uničujejo.
Milan Zdravko Kovač, u.d.i.a, Ljubljana
