Vojaški arzenal, s katerim danes razpolagajo ZDA, daleč presega tistega, ki je potreben zgolj obrambnim namenom. To razkrivajo podatki o količini orožja, s katerim danes razpolagajo ZDA.
Po vsem svetu, v skoraj stotih državah, ZDA posedujejo 750 vojaških oporišč in baz. Vojska ZDA poleg pet tisoč jedrskih bojnih glav šteje 1,3 milijona in v rezervi dober milijon pripadnikov vojske. Mornarica razpolaga z 11 letalonosilkami, 82 rušilci in 71 podmornicami, od tega je 14 balističnih. Letalstvo sestavlja 13.300 raznovrstnih letal in tisoč helikopterjev. Vojska ima na voljo pet tisoč tankov in skoraj 200 tisoč oklepnikov, transporterjev in samohodno artilerijo. S takšnimi vojaškimi zmogljivostmi je mogoče kadarkoli in kjerkoli na zemeljski obli izpeljati uspešen napad. Zgodovinsko pravilo veleva, da napadalec potrebuje vojaško premoč v razmerju 3:1, da bi bil njegov napad uspešen. Oborožitev ZDA sledi temu pravilu.
V kolikor bi bile vojaške zmogljivosti ZDA namenjene (le) obrambi, bi zadoščala skromnejša oborožitev, le ena tretjina sedanjih vojaških zmogljivosti. Državniško zgodovino ZDA opisuje podatek, da so ZDA od ustanovitve (1776) v miru brez kakršnega koli vojaškega posredovanja živele le kakih 20 let. Kar dobrih 200 let pa jo spremlja vojna intervencija, oborožen konflikt ali vojna. Država z vojaškim arzenalom, kakršnega imajo ZDA, ne čaka do trenutka, ko bi morala obrambno vojaško ukrepati. Razloge za napadalni vojaški poseg je mogoče tudi načrtno organizirati. Na takšen način so ZDA sprožile vietnamsko vojno, napad na Irak in Libijo, zasedbo Afganistana in številne vojaške intervencije na oddaljenih ozemljih, ki jih morje ločuje od ZDA.
Pravo podobo državne politike ZDA razkrije tudi statistika vojaških spopadov. Po drugi svetovni vojni je na vseh koncih sveta zabeleženih kakih 250 vojaških spopadov. V kar 200 primerih (80 %) je avtorstvo v takšnih spopadih pripisano ZDA. Statistično pravilo pravi, da ob vsakem ubitem vojaku življenje izgubi devet civilnih prebivalcev. Odgovornost za milijone civilnih žrtev v vojaških spopadih je pripisana voditeljem ZDA oziroma njeni vojaški strategiji.
Našteti podatki dajejo tudi verodostojno podobo čezatlantskega zavezništva Nata. ZDA imajo na ravnanje in politiko Nata odločilen vpliv. Ne glede na formalno enak položaj vseh članic v Natu dominirajo ZDA. To je pogojeno tudi z dejanskim položajem ZDA v Natu. Kar 70 % stroškov zavezništva pokriva proračun ZDA. Ne preseneča, da predsednik ZDA Trump postavlja zahtevo, da članice Nata za oborožitev namenjajo bistveno večji (5 %) delež BDP. Po ameriškem vzoru vojaški proračun članic Nata ne more biti omejen le na obrambo, temveč mora omogočati tudi uspešne preventivne vojaške napade, kakšne že desetletja izvajajo ZDA.
Namestnica generalnega sekretarja Nata Radmila Šekerinska je na letošnjem blejskem forumu izjavila, da »izbire ni, več moramo vlagati v orožje«. Ni pa bilo slišati tudi enako odločne izjave, »časa ni več, za vsako ceno moramo vzpostaviti mir«. Upam, da se bo iz množice vodilnih evropskih politikov opogumil vsaj eden in podal izjavo: »Čas se nam je iztekel. Brez odlašanja moramo začeti proces odpravljanja ekonomske neenakosti in revščine, ki je posledica nepravične razdelitve svetovnega bogastva.« Ko bo stekel proces odpravljanja ključnih vzrokov za revščino po svetu, bo tudi sla po oboroževanju ostala brez energije, ki poganja vojaške spopade po svetu.
Janez Krnc, Litija
