Leta 1963 je na predhodnici današnje Fakultete za družbene vede diplomiral z obsežno, več kot 300 strani dolgo nalogo z naslovom Katoliška cerkev in njene značilnosti. Po nekajmesečnem izobraževanju v Parizu je leta 1974, ko zaradi režimskih pritiskov v Ljubljani to ni bilo mogoče, doktoriral v Sarajevu (pri prof. Esadu Ćimiću, ki je tudi sam imel resne težave z oblastmi). Naslov disertacije je Sociološki vidiki razvoja odnosov med katoliško cerkvijo in državo v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Konec šestdesetih let je ustanovil Center za preučevanje cerkve in religije, prvo tovrstno institucijo v takratni socialistični Evropi. Bil je tudi dekan FSPN, na začetku devetdesetih pa je bil med ustanovitelji kulturološkega pedagoškega in raziskovalnega programa.
Roterjevo izjemno bogato znanstveno in publicistično delo, ki se razteza čez šest desetletij, je bilo osrediščeno predvsem okoli dveh stebrov: oblikovanje in analitično apliciranje raziskovalnega modela preučevanja odnosov med državo in cerkvijo ter drugimi religijskimi skupnostmi, ter longitudinalno empirično merjenje stopnje ne/religioznosti slovenske družbe (ki so ga pod njegovim vodstvom od samega začetka na fakulteti izvajali v okviru še enega pionirskega in vse do danes potekajočega projekta Slovensko javno mnenje). Za namene prvega je, v kasnejših fazah skupaj z ameriškim profesorjem vojvodinskega rodu Paulom Mojzesom, oblikoval svojstven in še danes nepogrešljiv konceptualni model odnosov med državo in religijskimi skupnostmi. Za potrebe drugega pa je samostojno razvil mersko lestvico različnih kategorij ne/religioznosti. Sledi obojega ostajajo vidne tudi v sodobnih konceptualnih in empiričnih modelih ne le domače, temveč tudi mednarodne sociologiji religije.
S svojim inovativnim in doslednim akademskim delom je prof. Roter pri nas postavil temelje znanstvenemu pristopu k religijskim pojavom. Nepristransko in kritično raziskovanje (in tudi poučevanje) pogosto niso bilo pogodu religiji nenaklonjenemu, prva leta po vojni pa do nje naravnost sovražnemu političnemu sistemu, zaradi česar je imel prof. Roter predvsem v začetku sedemdesetih let resne težave. Motilo pa je tudi cerkveno vodstvo, čeprav je njegov striktno sociološki pristop v mnogočem demistificiral njeno institucijo, ki je bila v vzhodnem delu Evrope prvič v zgodovini postavljena v deprivilegirano družbeno, kulturno in politično vlogo. S svojim raziskovalnim delom je analitično osvetljeval tudi ideološko demoniziranje cerkve in religije, z eksplicitnim opozarjanjem na »drugorazrednost kristjanov« v socialistični družbi pa nedvomno prispeval k širjenju prostorov za religijsko življenje v Sloveniji. Že od sredine šestdesetih let dalje si je javno prizadeval za dialog med marksisti in katoličani in v njem v praksi aktivno sodeloval – tako prvo kot drugo je bilo v tistih časih vse prej kot enostavno. V devetdesetih pa je kritično analiziral cerkvene težnje po »reevangelizaciji«, kakor so takrat imenovali intenzivna prizadevanja za povrnitev osrednjega položaja RKC v slovenski družbi.
Ob dolgem nizu znanstvenih in strokovnih člankov je objavil tri znanstvene monografije: Cerkev in sodobni svet: razvoj katoliškega nauka o socializmu, komunizmu, marksizmu in ateizmu (1973), Katoliška cerkev in država v Jugoslaviji 1945–1973: sociološki teoretični vidiki in raziskovalni model (1976) in skupaj z Markom Kerševanom Vera in nevera v Sloveniji: 1968–1978 (1982). Slovensko družbeno tranzicijo je spremljal kot zelo aktiven esejist, nekaj let je redno objavljal kolumne v (Naših) Razgledih, njihov izbor je izšel tudi v knjigi z naslovom Pozabljena preteklost (1991). Leta po upokojitvi pa je izdal še tri knjige spominov: Padle maske – Od partizanskih sanj do novih dni (2013), Pravi obraz – Neizbrisna znamenja resničnosti (2017), in Usodne prevare poražencev in zmagovalcev (2019). V njih je poglobljeno popisal svoje intenzivno življenje in delo v radikalno drugačnih časih od današnjih: ob koncu II. svetovne vojne se je kot mlad partizan in še najstnik znašel v varnostno obveščevalni službi, potem pa ob ekstenzivnem akademskem delu najprej postal svetovalec liberalnega predsednika slovenske socialistične vlade Staneta Kavčiča, po osamosvojitvi in akademski upokojitvi pa svetovalec prvega predsednika Milana Kučana.
Kot je večkrat poudarjal tudi sam, je bil izrazit homo politicus. To ga je neredko zapeljalo v težave, najprej ob obračunu z liberalnim valom znotraj jugoslovanskega in slovenskega socializma, po slovenski osamosvojitvi pa je bil deležen vztrajnih napadov domače politične in ideološke desnice, ki mu je skušala zagreniti življenje z obtožbami na račun njegove varnostno obveščevalne kariere. Sam je tovrstne očitke odkrito in tudi samokritično zavrnil v treh avtobiografskih knjigah. Iz njih je razviden neizbrisljiv pečat, ki ga je njegov medvojni angažma pustil tudi na njegovem vseskozi kritičnem znanstvenem delu. Še ne šestnajstleten se je, poleti 1942, ko sta bila nacistični in fašistični vojaški stroj na vrhuncu svoje moči, pridružil partizanom in z njimi priboril svobodo, brez katere ni niti družbene niti osebne emancipacije. Ta danes nepredstavljiv pogum je bil navdih in popotnica njegovim študentom in sodelavcem na fakulteti, obenem pa je najbolj prepričljiv odgovor njegovim današnjim kritikom, povečini političnim konvertitom. Rdeča nit, ki je močno povezovala tako njegovo znanstveno pot kot njegov družbeni angažma, je bilo nesprijaznjenje z dano situacijo in kritični spoprijem z njo. »Opredeljeval sem se tam, kamor me je zaneslo življenje, in takrat, v času, ki sem ga živel. Tudi danes se ne bi odločal bistveno drugače,« je pred leti izjavil v nekem intervjuju. Za svoje politično in širše družbeno delovanje je prejel zlati častni znak Republike Slovenije.
Podpisana se s svojim strokovnim ozadjem predvsem osredotočava na kolegialni in osebni poklon Roterjevemu izjemnemu akademskemu delu. Spominjava se ga po njegovi vztrajnosti, s katero je na njemu svojski galanten, a trden način od študentov in mlajših kolegov vedno terjal kritičen odnos do vsega obstoječega, nenehno argumentirano refleksijo družbene realnosti, ki nas obkroža, kljubovanje odgovorom, ki izgledajo dani na veke vekov. V tem je bil prepričljiv, ker je bil tudi sam dosledno kritičen opazovalec družbe, analitično neizprosen tudi do svoje vloge v njej. Bogate izkušnje, eruditsko znanje in osebno držo zaslužnega profesorja Zdenka Roterja, raziskovalca in protagonista, pričevalca in skušnjavca svoje dobe in prostora, bomo pri soočanju z vse resnejšimi izzivi naših burnih časov še kako pogrešali.
Mitja Velikonja, Aleš Črnič
