Projekt nima gradbenega dovoljenja in je izveden na podlagi t. i. VDK, kar naj bi pomenilo »večja družbena korist«. Kaj to v resnici pomeni, ne ve nihče, so pa na takšen način elegantno izločene vse stranke v postopku (teh je res veliko), ki ne morejo uveljavljati svojih interesov in pravic. Zakaj tako? Rečeno je bilo, v kolikor bi bili v postopek vključeni vsi deležniki, bi nikoli ne prišli do konca. Cenen izgovor za nedemokratičen postopek postavljanja pred dejstva, ki ne sodi v današnji čas.
Izhodišča projekta so si zamislili varuhi kulturne dediščine in njihove zahteve so bile brezprizivne in dokončne, vsaj kar se tiče parkirnih mest. Kako so prišli do števila 92 parkirnih mest, kar je krepko manj kot ena tretjina v preteklosti parkiranih vozil na prelazu, ni bilo pojasnjeno. Očitno so nezmotljivi in se jim ni treba soočiti z drugačnimi pogledi in dejstvom, da gre za nezadostno število parkirnih mest. Zdi se, da je v projektu delno sodelovala tudi občina Kranjska Gora, če prav razumemo izjave njihove županje, citiram: »Z ministrstvom za infrastrukturo smo se dogovorili, da bomo zapornico v funkcijo spravili septembra, zunaj glavne sezone, ker bo prehod prek zapornice čez Vršič zanesljivo bolj kompleksna zadeva, kot je bila zapornica v Vratih. V glavni sezoni si je ne upamo vzpostaviti, da ne bi prišlo do kolapsa.«
Na gorenjski strani so se dogovorili, primorske strani Vršiča pa ni nihče ničesar vprašal, kakor da bi bila na Vršiču še vedno državna meja, kot je bila med obema vojnama. Vsekakor nekorektno in nepošteno do soške strani prelaza Vršiča, in nadaljuje se stalna praksa, da so vedno drugi odločali o tem, kaj je dobro za Trentarje, ne da bi jih vprašali ali celo upoštevali.
Projekt je skratka namenjen ekstremni omejitvi parkiranja na prelazu in v bližnji prihodnosti tudi prometa, in to z zapornicami, česar ne počnejo nikjer v alpskem svetu. V našem primeru gre tudi za tranzitno, regijsko, državno, evropsko cesto in eno od najlepših panoramskih poti v Alpah. Poudarjeno je bilo, da so zapornice nujne, zato ker Slovenci ne upoštevamo prometnih znakov in obvestil. Če je temu res tako, se tovrstno nespoštovanje rešuje s predpisanim kaznovanjem in ne z zapornicami, ki resnično niso potrebne. Povedali so tudi, da prvotno napovedane časovne omejitve tranzita (50 minut) prihodnje leto, ko se bo režim uvedel, ne bo, kar pa ne pomeni, da v bližnji prihodnosti omejitev ne bo uvedena, saj drugače zapornice nimajo nobenega smisla.
Obravnavali so tudi celoletno prevoznost oziroma neusklajeno zimsko vzdrževanje vršiške ceste, kar naj bi v bodoče odpravili. Podnebne spremembe, z vse bolj pičlimi snežnimi padavinami v visokogorju, bodo omogočile obvladovanje plazišča z Mojstrovke in zagotovile stalno prevoznost ceste čez Vršič, in upati je, da se ne bo obnovila gonja proti zimskemu vzdrževanju, češ da je predrago za tako malo prometa. Spomnimo se, kako srdito je bilo v devetdesetih letih nasprotovanje zimskemu odpiranju Vršiča, tudi takrat, ko je bila Trenta nekajkrat popolnoma odrezana od sveta. Po dveh zdrsih skalovja z območja Berebice, po potresu leta 1998 in po zemeljskem plazu z območja Mangrta leta 2000, ki je odnesel oba mostova na predelski cesti, so bili domačini prisiljeni v nespoštovanje znaka o prepovedi prometa in rdeče luči na semaforju, saj druge poti do doma ni bilo. Takrat zapornice niso bile v igri.
Na predstavitvi smo slišali različne predloge, kako in komu omejiti vožnjo po vršiški cesti. Nekatere motijo kolesarji, druge hrupni motoristi in smrdeče »dizel kripe«, odveč so tudi avtodomarji in še kdo, in uvedlo naj bi se takšne in drugačne prepovedi, omejitve in plačila.
V resnici v poletni sezoni ni nič drugače na predelski cesti, cesti do Kobarida in vse do Nove Gorice. Pri tem ne smemo spregledati, da sta cesti v dolini rek Koritnice in Soče res v Triglavskem narodnem parku (TNP), nista pa parkovi cesti, saj sta regionalni, državni, evropski in o njuni rabi morajo odločati vsi deležniki, tudi tisti na primorski strani. Ne smemo pozabiti, da so bili Trentarji, Sočani in Lepenčani stoletja tukaj doma, veliko prej, preden so se pojavili varuhi narave in kulturne dediščine in preden je bil ustanovljen TNP.
Predstavitev projekta je pokazala vrsto slabosti, nedorečenosti in pasti in v resnici ne gre za projekt, pač pa za eksperiment, ki ima vse možnosti, da postane velik polom.
Ko pred glavno turistično sezono poslušamo in vsakodnevno občutimo, da postaja Slovenija velik prometni zamašek, se moramo zavedati, da morajo biti ukrepi dobro premišljeni, da ne bodo povzročali nepotrebne škode. Pri tem bi bilo dobrodošlo, da vsi deležniki prispevajo zdravo pamet in preudarno iščejo dobre in boljše rešitve. In naj se gre po redni poti in ne na podlagi »večje družbene koristi«, od katere morda nekateri imajo korist, drugi pa veliko gospodarsko škodo.
Kakorkoli že, gre za resen problem in pri njegovem reševanju ne bo odveč, da preverimo, ali ne žagamo veje, na kateri sedimo.
Siniša Germovšek, Bovec
