Takšne ali drugačne, nekaj pa le pomagajo pri hudi izčrpanosti in neznosni utrujenosti, a kadar je v igri mukotrpni pohod na oblast, so zagotovo nujno potrebne. Koliko pomagajo velikemu vodji, je težje izmerljivo, sodeč po tem, da je še naprej ujetnik samohvale. Z besedami – domovina, domoljubje, Bog živi Slovenijo – ni nič narobe, le čudno zvenijo, ko jih znova in znova ponavlja bivši komunist, ki je vseskozi v zategnjenih sponah svoje preteklosti, ki bi se jih na vse pretege rad rešil, pa se jih ne more, čeravno se neizmerno trudi. Tako bo na Janševo veliko žalost njegov ponosni pohod v Jajce za vekom vekomaj zapisan v zgodovino in tudi v spomin.
V današnjem času pa se Janša rad trži in oglašuje kot samooklicani rešitelj domovine, zdravilec domoljubja in v pomoč mu je kar njegov Bog, ampak tudi s tem ni nič narobe, če tako čuti in misli, da je prav on tisti odrešitelj. Sicer pa poznamo pregovor: lastna hvala se pod mizo valja.
Nekaj povsem drugega pa je hudo narobe. Lahko rečemo, da je Janša po stažu starešina v politiki, rad je viden, slišan in pomemben, je tudi mož in oče. Vse lepo in prav, ampak njegovo prostaštvo in neotesanost, ko na omrežju X ogovarja, zasmehuje in tudi zmerja ženske v politiki, aktivistke v družbi, v preteklosti tudi novinarke, moške na državni in lokalni ravni, pa kaže na to, da je Janši olika in vedenje španska vas. Pa recimo še bobu bob in se vprašajmo, ali je zatajila morebiti vzgoja, socializacija ali pa kaj drugega. Kdo bi vedel. Namreč, takšno vedenje je neprimerno in nedostojno za vsakogar, za politika pa sploh. Res je, ukvarjati se z Janšo v nedogled vsekakor ni produktivno, pa vendarle je še kako prav, da ženske, ki so deležne izbruhov, razumejo njegovo hibo, se odzovejo in z izjemno retoriko branijo svoj intelektualni biser. Skratka, niso tiho ob tako skrajno nizkotnih napadov na njih. Žal kot družba še vedno nismo sposobni na glas boriti se proti takšnemu obnašanju, in kot izgleda, tudi mediji niso preveč zainteresirani in na naši strani. Seveda pa Janša dobro ve, da se mora pravi čas umiriti, potlačiti gnev in iz svojih rok predati štafetno palico primitivnosti čakajočim podložnikom v vrsti, ki nato zvesto nadaljujejo njegovo delo.
In zakaj bo potreben razum na naslednjih parlamentarnih volitvah? Zato, ker (ne)predvidljivo delovanje skrajne desnice, z zatohlim vonjem po nesramnosti in poniževanju, s pridihom sovražnosti do uspešnih žensk in drugače mislečih v politiki in družbi nasploh, kliče po resnem razmisleku, kaj želimo, kaj hočemo, kaj si zaslužimo in zakaj bi rinili v težave, namesto da jih preprečimo, zakaj bi morali čutiti škodljive učinke vladanja skrajno nevarne desnice in zakaj bi pravzaprav tvegali, da se to zgodi. Ne dvomim, pa vendarle: če bomo zdravorazumni volilci pravi trenutek vklopili razum, bo svobodno dihanje in mišljenje neprecenljiva vrednota še naprej.
Tatjana Lanjšček, Ljubljana
