Ena skupina je esej pisala s pomočjo umetne inteligence (UI) oziroma velikega jezikovnega modela, druga je lahko uporabljala spletni brskalnik, tretja pa je bila povsem analogno prepuščena sama sebi oziroma lastnim možganom. Izkazalo se je, da je bila možganska aktivnost študentov med pisanjem eseja obratno sorazmerna pomoči, ki so jo pri pisanju imeli. Največja je bila pri tistih brez kakršnekoli dodatne pomoči, manjša pri tistih, ki so uporabljali brskalnik, in daleč najmanjša pri tistih, ki jim je pomagala UI. Raziskovalci so sklenili, da uporaba UI pri pisanju esejev ustvarja pri študentih kognitivni dolg, ki ga je plačala njihova naravna inteligenca, to pomeni, da študenti, ki si pri učnih postopkih pomagajo z UI, tvegajo, da v času učnega procesa zelo verjetno ne bodo usvojili zahtevanih veščin.
Večina učencev, dijakov in študentov, ki danes s pomočjo UI 'hvata krivine' v slovenskem šolstvu, si tako najverjetneje dela medvedjo uslugo, saj se bodo naučili manj, kot bi se sicer. Ni pa tudi jasno, kako bo uporaba UI vplivala na že pridobljene veščine in znanje nas, ki smo izobraževalni proces že opravili. Bo tudi nas naredila manj sposobne, nas polenila in poneumila? UI neopazno postaja pomemben del našega vsakdana. Na določenih področjih je nedvomno lahko zelo koristna, saj poenostavi, pospeši in olajša marsikatero opravilo. Uporabljati pa jo bo treba po pameti, in ne na pamet, saj lahko njena (zlo)raba v učnih procesih poneumi generacije otrok, njena pretirana raba v vsakdanjem življenju pa nas lahko pahne v dolgčas in brezdelje.
Delo
