Zato pritlehnost novinarjev v teh bolj ali manj obskurnih medijih lahko pričakujemo (in smo ji v premnogih primerih lahko priča). Ni pa prav, če to pritlehnost najdemo tudi v velikih medijih oziroma pri tistih, ki bi radi postali eni osrednjih ali nacionalni mediji v Sloveniji.
Navedel bom le en drobčken primer, ki ima lahko dolgoročne negativne pristrane ali zavajujoče učinke, predvsem na mlajše generacije. To je bilo na Planet TV. V njihovih poročilih so rekli, da se je 2. svetovna vojna končala s podpisom kapitulacije nacistov 8. maja 1945. Da smo le mi izjema, ker navajamo za konec vojne 9. maj 1945. Da to storimo zato, ker je bil ob podpisu kapitulacije v Sovjetski zvezi že 9. maj. S tem nezavedno Planet TV pribija še en žebelj k negativnemu stališču do bivše države, ki da se je preveč naslanjala na Sovjetsko zvezo oziroma Stalina ali komunizem (kar je le še en primer podzavednega oblikovanja sovražnega stališča do komunizma). Njihovo ravnanje spominja na Marxove čase, ko je bil komunizem proglašen za nekakšen bav-bav za odrasle (in katerega »blagodati« še dandanes oživlja politična desnica). Primer je recimo paranoičen strah pred rdečo zvezdo (ti ljudje najbrž zelo trpijo, ko v oglasih za Heineken pivo videvajo rdečo zvezdo).
Dejansko pa smo pri nas označili 9. maj 1945 za konec vojne zato, ker je tega dne generaloberst Alexander Löhr (poveljnik nemške armade za jugovzhodno Evropo) v Topolšici podpisal prenehanje boja s partizani (torej kapitulacijo). Planet TV torej hoče z napačnimi informacijami potvarjati zgodovino in zasejati seme zgrešene informiranosti mladeži. Ponavljam: to počnejo strankarska trobila – ali hoče biti Planet TV to? Se hoče uvrstiti med nekaj tistih medijev, ki namerno lažejo zato, da bi laž postala resnica (po Göbbelsovi metodi)?
Kot je bil že primer izpred nekaj let, ko so Danilu Türku »prišili« izjavo o drugorazrednosti povojnih pobojev (pa v resnici nič takega ni rekel). Vendar je baje vrhunski slovenski novinar Slak to laž ponavljal, čeprav je vedel ali bi moral vedeti, da Türk tega ni izjavil (da so ga le zlonamerno interpretirali). Kar pa je privzeta metoda političnega boja desnice: zlonamerno potvarjanje. Podobno je bilo poročanje o reakcijah poslancev evropskega parlamenta po govoru Nataše Pirc Musar o Gazi. Tu je prišla do izraza še druga značilna metoda političnega boja desničarjev: nojevsko porivanje glave v pesek oziroma zanikanje stvarnosti (grozot, ki jih počnejo njihovi »prijatelji« v Gazi). Navsezadnje se kot človek moram vprašati: kje so ti ljudje »gor rastli«?
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
