Treningi košarke v šolah po vsej Sloveniji, nato medšolske tekme, organizirane plesne, navijaške in akrobatske skupine, televizijske in radijske oddaje, ki so jih vodili šolarji, novinarski, fotografski, likovni in računalniški krožki … Marsikje je v tistem obdobju šola hitreje prišla do obnovljene ali celo povsem nove dvorane, ker so oblasti pod vplivom medijske odmevnosti šolske košarkarske lige in njene množičnosti gradnjo lažje odobrile.
Finalne tekme v sezoni so znale z mladimi gledalci z lahkoto napolniti dvorano Tivoli, neposredni televizijski prenosi tekem pa so zgolj nadgradili medijsko odmevnost projekta. Ni šlo le za športni vidik, temveč tudi za pripadnost šoli. Zadovoljni so bili tudi učitelji in ravnatelji, saj so učenke in učenci s svojim športnim znanjem šoli delali najboljšo reklamo in jo še trdneje povezali. Da ne govorimo o tem, kakšen kadrovski bazen je v tej ligi imela slovenska košarka. Množičnost je na površje izpljunila marsikaterega talenta. Jaka Lakovič, Primož Brezec, Boštjan Nachbar, Uroš Slokar, Erazem Lorbek je denimo nekaj priznanih košarkarskih imen, ki so tekala tudi pod koši ŠKL.
Pa še ena pomembna značilnost šolske košarkarske lige. V njej so mladi v prvi vrsti igrali za zabavo, druženje, sprostitev. Seveda so bili tudi tekmovalni in na igrišču nepopustljivi, a sta imela rekreacija in druženje vendarle prednost. Danes je taka lahkotnost redka. Otroci v klubih prepogosto naletijo na trenerja, ki misli, da mora vsakega od njih z vojaško trdimi treningi izklesati v svetovnega prvaka. Marsikateri mladi duši že po nekaj takih prepotentnih seansah ubije veselje do športa.
Nedeljski dnevnik
