Tako imenovani predlog o določitvi pravil za preprečevanje spolne zlorabe otrok in boju proti njej je za svoje razmere že star zakon, katerega postopek sprejemanja se vleče od maja 2022. Za zaviranje njegovega napredka se je zahvaliti predvsem nasprotovanju nevladnih in strokovnih organizacij, ki so mu nadele precej bolj spevno in opisno ime Chat Control 2.0 ali nadzor pogovorov 2.0. Kljub svojemu častnemu prvotnemu imenu predlog služi primarno kot zakonska podlaga za množični nadzor vseh elektronskih sporočil državljanov EU, brez izjem. Varne niso niti šifrirane aplikacije, kot so WhatsApp, Viber ali Signal. To v praksi pomeni, da bi vsak klic, email, kakršno koli sporočilo, ki bi ga poslali v svojem zasebnem življenju, pred šifriranjem šlo v strojni pregled organom pregona, brez sodne odredbe, brez utemeljenega suma in brez pravice do izpodbijanja takega nadzora.
S tem naj bi organi pregona še posebej hitro našli morebitne zlorabe in proti njim ukrepali, vendar bi hkrati morali vanje polagati nepreklicno zaupanje, saj bi do njih prispelo vsako naše sporočilo. Ob vedno slabši medijski in osebni svobodi znotraj posameznih članic Unije (zlasti podpornic predloga, kot je na primer Madžarska) in ob močno polariziranih vladah po Evropi v nepristranskost in neodvisnost takšnega sistema nikakor ne verjamem in mu ne morem zaupati. Sistemu očitno ne zaupajo niti predlagatelji sami, saj licemersko predvidevajo izjeme za evropske funkcionarje.
Z vidika temeljnih pravic in svoboščin je tak nadzor v neskladju z ustavo RS, pa tudi s 7. in 8. členom Listine EU o temeljnih pravicah, ki narekujeta spoštovanje zasebnega življenja in varstvo osebnih podatkov.
Z vidika osnovnega poznavanja zgodovine predlog zelo natančno hodi po že zaprašenih poteh tajnih policij za nekdanjo železno zaveso, kjer se vsakega državljana avtomatsko obravnava kot grožnjo sistemu in potencialnega kriminalca.
Na žalost ne morem najti podatkov o tem, koliko zlorab otrok je s svojimi sredstvi in privilegiji preprečila vzhodnonemška Stasi ali pa sovjetski KGB. Z znatno večjo natančnostjo so namreč popisani njuni zločini nad lastnimi državljani. Upam, da se lahko takim zgodovinskim sramotam več kot trideset let po padcu železne zavese tudi v Evropi odpovemo.
Taki zakonski manevri bi bili nepotrebni, če bi za otroke namesto algoritmov skrbeli tisti, ki jih po družinski plati vzgajajo, ter tisti, ki so zanje odgovorni v okviru vzgojno-izobraževalnega sistema in obšolskih dejavnosti. Slednja sta, kot priča obsodba ravnatelja moje nekdanje osnovne šole, še vedno zrela za zlorabe, ki se jih ob odkritju in prijavi še vedno ne jemlje s primerno resnostjo in se jih tudi sorazmerno ne kaznuje.
Kristjan Komloši, Jesenice
