Kastracija pujskov je metoda, s katero rejci preprečijo pojavljanje nezaželenega duha pri odraslih pitancih. Poseg se že od nekdaj izvaja brez anestezije, velja pa tudi ocena, da so posledice takega posega enake, kot če bi pujske za namen posega uspavali. To potrjujejo tudi povsem resne študije, ki ugotavljajo, da uporaba anestetikov in NSAID (pri nas manj znana meloksikam, ketoprofen) raven kortizola (hormon stresa) sicer zmanjšajo, a bolečine ne odpravijo. Učinek obeh metod je torej podoben in ga rejci ne bi izvajali, če bi imel posledice za preživetje ali nadaljnjo rast pujskov. Vendar pujski, kljub »okrutnemu ravnanju« in »pretresljivim posnetkom«, v prvem mesecu življenja večinoma potrojijo svojo rojstno težo. Iz gospodarskega vidika je ta metoda upravičena, saj njene posledice ne prinašajo škode. Nevladniki se bodo nad trditvijo namrdnili, se spomnili »etike«, »trpljenja«, še bolj zagreti se bodo lotili »interesov kapitala«, a dejavnosti brez ekonomskega učinka ni niti v gledališču niti med nevladniki.
Izurjeni rejci kastracijo opravljajo rutinsko, zelo hitro, zato so boljša izbira od strokovnjakov z akademskimi nazivi. Njihovo spretnost je treba razumeti kot prednost, ne pa – kot to komentira Samo Curk - kot znamenje okrutnosti. Žal nisem zasledil nobene študije, ki bi ocenjevala razliko med stresom, povzročenim s kastracijo in aplikacijo nekaterih dražečih zdravil (npr. Draxxin). Bomo prepovedali tudi taka zdravila, čeprav marsikdaj pomenijo rešitev življenja?
Pa poglejmo še etično plat s stališča ljudi, ki svet znajo pogledati malo širše. Bolečina ni redek sopotnik človeškega sveta. Prinašajo jo rojstva, bolezni, nesreče, tudi odnosi. Poznamo ljudi, ki so na smrt prestrašeni (kortizol) pred zobozdravniki, nekateri omedlijo, če vidijo kri. Po logiki teh bi bilo »etično« takega pacienta najprej z nečim uspavati (smejalni plin?), potem anestezirati (kar ne gre brez hudo boleče prve injekcije) in se šele nato lotiti običajne zobne plombe, kaj šele česa drugega. Žal se to počne le v zasebnih ordinacijah za najbolj razvajene, drugi moramo držati usta odprta »po starem«. Enako je na urgenci, kjer so vajeni gledati bolečine in trpljenje, a so morali svojo toleranco do njiju dvigniti na raven, ki jim omogoča osebno preživetje. Okrutno je tudi, da redke bolezni (zaradi visokih stroškov?) niso več problem pristojnih inštitucij, temveč postanejo skrb iznajdljivosti in dobrodelnosti posameznikov. Prav tako se prezrejo neizogibne bolečine počasi umirajočih. Smo že sprejeli kakšen zakon, ki bi to preprečil?
Ne, a »javnost« je občutljiva na stvari, ki jih ne pozna.
Enako je z rejci domačih živali. Tudi rejci prašičev. Pri svojem delu so ujeti v okoliščine, ki jih omejujejo. Moškim potomcem morajo (zaradi zahtev potrošnika) povzročiti nekaj bolečine, da lahko izpolnijo svojo funkcijo v prehranski verigi. Zahteva, da bi to namesto njih opravil nekdo drug, zaščiten z nerealnimi ceniki stanovskih organizacij, jim predstavlja nepremagljiv ekonomski prag, saj ob hudi mednarodni konkurenci ne morejo v tržne cene vgrajevati vedno novih storitev. Zakonodaja in vpliv stanovskih organizacij jim preprečujeta neposredno uporabo anestetikov, medtem ko anestetik s storitvijo presega mejo ekonomsko vzdržnega. Zaradi grozečega pomanjkanja veterinarjev se lahko ustavi tudi živinoreja. Bomo tudi tu imeli čakalne vrste? Zato rejcem podoba zavzetega mladca, ki v interesu »višjih ciljev« poklicno skrbi za obroben drobec težav, ki zadevajo našo družbo, povzroča bolečino. Bolečino, ki ne skrbi nikogar.
Marko Višnar, Ljubljana
