Navajeni že vsega v turbulentnem in vročem času, ki ga živimo, tudi ekstravagance in nepredvidljivosti nepremičninskega mogotca, ki že skoraj leto dni poveljuje prvi velesili planeta, zbrani državniki in njihovi spremljevalci, vsaj večina njih, niso mogli skriti začudenosti, celo osuplosti ter nejevolje nad tem, kar so poslušali in slišali iz njegovih ust v več kot enournem nastopu. Sam ga ocenjujem, kolikor mi je bilo dano videti, slišati in razbrati iz medijev, za vrhunsko, najboljšo stand-up predstavo Melanijinega moža doslej. Ni ga igralca, humorista, satirika, imitatorja, ki bi jo izvedel bolje. Izraelski premier in iztrebljevalec Palestincev Netanjahu ga je nedaleč nazaj predlagal za Nobelovo nagrado za mir, jaz bi ga za oskarja za najboljšo tragikomedijo, povzeto po resničnem dejanju.
Stand-up torej, le da nastop ni bil namenjen zabavi in smehu, ampak discipliniranju in ustrahovanju tistega dela sveta, ki se mu nekako upira, ki ne sledi Trumpovi viziji prihodnosti. Da, mislil je, Donald, povsem resno, in dal vsem vedeti: »Kaj pa mi morete?!« Pač v duhu ene izjave z začetka mandata, ki jo ne bom nikoli pozabil: »Delam lahko, kar hočem!«
Dovolil si je celo okregati svetovno organizacijo, ker da mu ne pomaga reševati svetovnih problemov. »Končal sem sedem vojn v le sedmih mesecih, ne da bi mi kdorkoli iz OZN ponudil pomoč,« se je pohvalil, pri čemer je med drugim omenil ono med Kosovom in Srbijo, ki je bila formalno rešena že 17 let prej, preden je on prvič prestopil prag Bele hiše. A očitek Združenim narodom s strani prvega moža velesile, ki se je največkrat v zgodovini organizacije v varnostnem svetu poslužila pravice do veta in ji tako onemogočila ukrepanje, da bi zaščitila svoje ter interese prijateljev, je paradoks par excellence. Priznanja Palestine, ki se kar vrstijo, je označil za najlepše darilo Hamasu ter s tem močno oklofutal najbolj zveste zahodne zaveznike: Kanado, Francijo, Združeno kraljestvo, Avstralijo in druge. Za vojno v Ukrajini, ki naj bi jo rešil v 24 urah, pa je pozval Evropo k okrepitvi sankcij proti Rusiji in k prekinitvi kupovanja ruskih energentov, pri čemer pa je doživel seveda odobravanje vodilnih v Bruslju, češ, »spet je z nami«, kot se je veselila, poleg ukrajinskega predsednika Zelenskega, visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kallas.
A zame je bil najbolj zaskrbljujoč in kar strašljiv del govora tisti, ki ga je namenil podnebju. Vedeli smo, kaj si misli o tem, o prvem izstopu iz Pariškega podnebnega sporazuma že 2020, h kateremu se je Bidnova administracija takoj vrnila, in o ponovnem izstopu letos, a da bi tako svoje zanikovanje podnebnih sprememb tako brutalno zabrusil v obraz sveta, ki si vendar prizadeva najti poti k zmanjševanju emisiji, ki segrevajo ozračje, ne, tega si pa nisem upal niti predstavljati.
Ne pozabimo, da je prvi dejavnik globalnega segrevanja ogljikov dioksid in da so ZDA za Kitajsko, ki letno proizvaja 11 milijard ton tovrstnih emisij, druge z več kot 5 milijardami. Tretja je Indija, pol manj – 2 milijardi in 600 milijonov – četrta Rusija (milijarda in 700 milijonov ton). Ameriški predsednik je napovedal polno rehabilitacijo fosilnih goriv in obtožil podnebne znanstvenike »velike prevare neumnih ljudi«.
In tu se vprašajmo, ali največja grožnja za človeštvo in Evropo res prihaja z vzhoda? Iz Rusije in Kitajske? Od slednje morda, ker je prva onesnaževalka ozračja, a se njeni izpusti zmanjšujejo. EU je znova julija letos obljubila zavezanost Pariškemu sporazumu. Podpisnica le-tega je od 2019 tudi Ruska federacija.
Z nastopom na generalni skupščini OZN ni Trump, tako je neki profesor komentiral na italijanskem RAI, »v ničemer prispeval k umiritvi razmer po svetu, nasprotno, podnebnim prizadevanjem je zadal smrtni udarec«. Sledi vprašanje: bo človeštvo dočakalo 2100?
Aurelio Juri, Koper
