Leta 2010 je vozil na tržnico, kot generacije pred njim, še solatar Andrej Peršin iz Trnovega. Takrat sva s kolegom Petrom Kerševanom opomnila mestno občino (MOL) na pomembnost solataric na ljubljanski tržnici in predlagala komisiji MOL za javne spomenike in obeležja spomenik v naravni velikosti solatarice s cizo ob izlivu Gradaščice na poti na tržnico. Predlog je podprlo vodstvo Etnografskega muzeja in komisija MOL je predlog odobrila. Od maja 2010 pa se ni zgodilo nič. V Ljubljani pa smo od takrat dobili številne spomenike tujim kulturnim velikanom, ki z Ljubljano nimajo nobene povezave. Na solatarice in obljubo postavitev spomenika je MOL pozabila.
Že 21. 6. 2017 je v Dnevniku takratni in sedanji direktor Mestnega muzeja Ljubljana Blaž Peršin pisal o »ljubljanski solati ledenka, po domače ajserci, ki že dvesto let iz roda v rod osvaja kultivirano mestno tržnico«. Njegov članek je vreden premisleka in ga je zato tudi danes vredno prečitati:
»Ostala je samo še ena in edina trnovska ciza bratranca Andreja Peršina. Ciza, ki ponazarja bistveni element tako priljubljene sintagme o cirkularni ekonomiji, ki naj bi poosebljala lokalno pridelavo z vrta na domači kuhinjski pult in v naše z ekološko prehrano obsedene brbončice, tako imenovanega novega okusa. Mojega bratranca Andreja zadnje leto ali dve dobesedno oblegajo evropske snemalne ekipe (nemški Artem, nizozemska televizija itd), ki želijo dokumentirati ta čudež cirkularne ekonomije v središču ene evropskih prestolnic. Ko gledam ta medijski cirkus, se sprašujem, kako zanimiv je ta neoliberalni konstrukt poželenja, da promovira nekaj, za kar se že vnaprej ve, da ne bo dolgega veka. Ali pač. Lokalna proizvodnja, pa ne samo vrtne zelenjave, je lahko naša izrazita komparativna prednost. Bližina 'proizvodnje' in ponudbe je lahko prvi pogoj kakovosti in zavedanja, da res vemo, kdo in kako je nekaj ustvaril in da temu proizvodu, pa naj bo to zelenjava ali lokalni predmet sodobnega oblikovanja, namenimo pozornost in privrženost, občudovanje. Da mu zaupamo in vanj verjamemo. Če bomo vanj verjeli sami, mu bodo zaupali tudi drugi. Trnovska solata je zato lahko več kot samo poučna zgodba o tem, kako čuvamo svojo identiteto in je ne prepustimo pogubi. Ceniti moramo našo ustvarjalnost.«
Opomba: Mestni muzej Ljubljana bo, če MOL pridobi gradbeno dovoljenje za garaže pod tržnico, pričel z uničevanjem kleti nekdanjega frančiškanskega samostana z arheološkim izkopavanjem zadnjega še neoskrunjenega arheološkega območja v Ljubljani, nekdanjega osrednjega srednjeveškega pokopališča, grobišča frančiškanov in umrlih v špitalu, 19 grobnic plemiških družin z 280 imenovanimi osebami najpomembnejših v zgodovini dežele Kranjske. Pred tem pa bo seveda treba posekati vsa drevesa na tržnici.
Verjamem, da bo MOL opustila namero gradnje garaž pod tržnico in uničenja naše, narodne identitete, razpisala arhitekturni natečaj za tržnico brez garaž in čimprej pristopila k obnovi. Primernejša lokacija spomenika solataricam je seveda na tržnici, na kraju, kjer jim je bil dodeljen prostor.
Milan Zdravko Kovač, u. d. i. a., Ljubljana
