Oddaja Tarča na TV Slovenija je postala ogledalo našega odnosa do resnice – hkrati pa tudi prizma, skozi katero gledamo drug drugega. Ko Erika Žnidaršič vsak četrtek razpre novo afero, se Slovenija razdeli na dve polovici: na tiste, ki v njej vidijo pogum in profesionalnost, in na tiste, ki v Tarči prepoznajo pristranskost. Resnično vprašanje pa ni, kdo ima prav, temveč – ali Tarča še služi javnemu interesu ali pa se prehitro spreminja v moralno razsodišče.
Treba je priznati, da Tarča opravlja delo, ki ga mnogi ne zmorejo ali nočejo. Dotika se občutljivih, zapletenih in pogosto politično eksplozivnih tem – od korupcije in javnih naročil do zdravstva in energetike. V času, ko večina medijev drsi v povzemanje PR-sporočil, Tarča še vedno odpira prostor za resno razpravo. To je dragoceno. in to je bistvo novinarstva. Toda moč preiskovanja zahteva tudi moč samorefleksije. In prav tu Tarča oziroma njena voditeljica včasih/pogosto izgubi kompas. Prijateljica je pripomnila: »Nič čudnega, saj se je 'šolala' na POP tv. Kar poglej Slaka.«
Ko preiskava diši po sodbi. Pri nekaterih oddajah, denimo pri obravnavi redkih bolezni pri otrocih, smo zaznali, da se ton razprave nevarno približuje zaslišanju. Gostje niso več sogovorniki, temveč tarče – v dobesednem pomenu besede. Vprašanja so premišljena, a ton pogosto obtožujoč. »Šlo naj bi za enega najbolj zavržnih novinarskih izdelkov v Sloveniji,« berem v nekem mediju. Seveda brez ostrine ni preiskovalnega novinarstva, a kadar ostrina preide v inkvizicijski slog in poniževanje, se razprava spremeni v razsodbo, še preden se začne.
Dvojni vatli in selektivna ostrina. Velik del javnosti opozarja, da Tarča ne meri vedno z istim metrom. Ko je tarča premier Golob, je analiza natančna in neizprosna. Ko gre za voditelje desnice, se ostrina zdi milejša ali pa pride pozneje. Morda gre le za uredniške odločitve, morda za nezavedni refleks. Toda javni servis, ki ga plačujemo vsi, si pristranskosti – niti navidezne – ne sme privoščiti. Ker se zaupanje ne meri v gledanosti, ampak v prepričanju, da so vsi obravnavani enako.
Odzivi gledalcev in varuhinje. Varuhinja pravic gledalcev RTV Slovenija je v zadnjih letih večkrat opozorila, da Tarča prehaja mejo med ostrino in napadalnostjo. V poročilih navaja primere, ko voditeljica prekinja sogovornike, ko vnaprej oblikuje zaključke ali ko ni omogočen enakovreden prostor za odziv. Del gledalcev se zato počuti izključenih – ne zaradi vsebine, ampak zaradi tona.
Odgovornost uredništva. RTV Slovenija ni le medij. Je javna institucija, ki mora graditi zaupanje, ne ga rušiti. Ko ena od njenih paradnih oddaj postane sinonim za razkol, bi moral uredniški kolegij resno razmisliti, kje je meja med ostrino in senzacionalizmom, in kako jo znova uravnotežiti. Nekateri pa menijo, da bi morali tako oddajo sploh ukiniti ali pa naj televizijski šefi, ki so po Janševem »masakru« na nacionalki obljubljali profesionalno televizijo, odstopijo.
Polona Jamnik, Bled
