Druga, enako pomembna, pa je v rokah družinskih zdravnikov. Oni so naša prva obrambna linija. Njihova vloga ni zgolj predpisovanje receptov, temveč aktivno poslušanje in celostna obravnava. Gesta, češ saj ni nič resnega, lahko bolnika pomiri za trenutek, a mu lahko tudi vzame dragoceni čas. Morda v poplavi administrativnih obveznosti in časovni stiski res zmanjka časa za poglobljen pogovor, a vztrajen notranji glas bolnika, da nekaj ni v redu, mora biti znak za alarm, ki preseže vse protokole. Pravi izziv za zdravnika je prepoznati tihega bolnika; tistega, ki trpi, a svojih bolečin ne obeša na veliki zvon. Tudi takšnim je treba verjeti in prisluhniti.
Na srečo beseda rak danes ne nosi več nujno teže smrtne obsodbe. Napredek medicine je izjemen in številne oblike raka so postale obvladljive, celo ozdravljive. Toda medicina ni vsemogočna. Bolezen sodobnega časa v veliki meri ostaja skrivnost, zato čudežev pri zdravljenju ni. Naša največja moč je v zavezništvu – med nami samimi in našim telesom ter med nami in zdravnikom. Preventivni pregledi niso odveč, temveč naložba v prihodnost, ki lahko bolezen odkrije v povojih. Programi, kot je Svit, so dokaz, da organizirani pristop rešuje življenja, a naša osebna odgovornost je, da se nanj odzovemo. Zgodnje ukrepanje je tisto, ki loči med uspešnim zdravljenjem in neusmiljenim napredovanjem bolezni. Ne čakajmo, da bolečina postane neznosna. Ukrepajmo prej, saj imamo v rokah več moči, kot si mislimo. Nedeljski dnevnik
