Časi niso rožnati, imam občutek, kot da je ruski predsednik Putin reinkarnacija generala Jazova, ki je avgusta 1991 organiziral državni udar in hotel ponovno vzpostaviti Sovjetsko zvezo.
Že 20. januarja 1991 je bil med Janezom Janšo in Igorjem Bavčarjem na naši strani in Martinom Špegljem in Josipom Boljkovcem na hrvaški sklenjen vojaški sporazum med državama v smislu, da če eno državo napade JLA, pomeni, kot da sta obe napadeni in se s skupnimi močmi branita. To so bili zametki neke manjše konfederacije med državama. Sporazum je držal v informativnem smislu, tudi v oborožitveni pomoči. Ni pa Hrvaška hotela bojno posegati in zaustavljati kolone tankov, ki so 27. 6. 1991 drveli čez južno mejo v Slovenijo. Jaz sem Hrvaško razumel, saj bi si s tem odprla fronto na vzhodu, Srbija ji je pa grozila z juga, kar se je tudi zgodilo (Vukovar).
Nobena skrivnost ni, da smo 5. 7. 1991 po zavzetju skladišča v Borovnici Hrvatom dovolili odvzem 10 tovornjakov protioklepnega orožja. Držali so se tudi dogovora z Janezom Janšo in odpoklicali hrvaške častnike in vojake, da zapustijo JLA, s tem pa je bila agresivna moč JLA močno oslabljena. In tu se zgodba o reševanju generala Josipa prične.
S hrvaškimi prebežniki iz vrhniške garnizije je bilo dosti dela. Po mojih zapiskih jih je bilo okoli 50. Oddelek za ljudsko obrambo je pri vseh vojaških prebežnikih najprej moral poskrbeti za njihovo varnost. Najmanj dve patrulji vojaške policije JLA sta vseskozi krožili v okolici oddelka. Vse prebežnike je bilo treba preobleči, jim dati civilne obleke, hrano in žepnine za vozovnico domov. Veliko prebežnikov ni bilo zabeleženih, saj so jih domačini, ki so mejili na kasarno, preoblekli in jih oskrbeli.
General Josip Černi iz moje zgodbe pa je bil komandir motorizirane čete II. bataljona oklepne brigade, po činu kapetan, po narodnosti Hrvat. Ko je iz svoje čete organiziral zadnji beg vojaka hrvaške narodnosti, se je odločil, da bo pobegnil tudi sam.
Tako me je 16. 9. 1991 v poznih popoldanskih urah po telefonu poklical namestnik komandirja vrhniške postaje milice Ivan Hvala in me obvestil, da je iz vojašnice tankovske brigade prebegnil višji oficir in da ga pelje na oddelek za ljudsko obrambo, če bom z njim opravil razgovor. Položaj je bil septembra 1991 na Vrhniki zelo napet. Tankovska brigada se je namreč odločila, da brez orožja ne zapusti Slovenijo. Tu je prednjačil major Danilo Radovanović, ki je bil poražen na Brniku, in močno užaljen je grozil, da bo uporabil tudi sistem ogenj (imeli so več večcevnih raketometov), da prebije vse blokade. V razgovoru mi je Černi to potrdil. Iz razgovora sem tudi ugotovil, da se Černi ne namerava priključiti TO Slovenije, da hoče v hrvaško vojsko. O dogodku obvestim šefa Voma Andreja Lovšina, ki me čez nekaj časa obvesti, da je obrambni minister Janez Janša odredil, da se Černija pripelje na sedež Voma v Ljubljano. Ga pripeljem, sem odvrnil. Ker so hoteli ubežnika oziroma »dezerterja« na vsak način prijeti, se je stvar resno zakomplicirala. Spominjam se, da sem Černiju tedaj rekel, da te vožnje v Ljubljano ne bova pozabila do konca življenja. Na sedežu ministrstva za obrambo na Župančičevi sem Černija predal, še isti večer je bil z njim v prisotnosti namestnika ministra za obrambo Mirana Bogataja opravljen razgovor, naslednji dan je bil z varovanim spremstvom odpeljan do stanovanja na Vrhniki, nato pa je odšel v Zagreb, kjer je bil na razpolago poveljstvu oboroženih sil RH.
Informacija, ki jo je Černi podal o I. oklepni brigadi na Vrhniki, je bistveno vplivala na miren zaključek slovenske osamosvojitvene vojne. Namreč, 14. 10. 1991 je namreč Vomo na Vrhniki aretiral Danila Radovanovića in še nekaj drugih oficirjev brigade in nevarnosti, da bi brigada samohodno zapustila Slovenijo, ni bilo več. 20. oktobra 1991 je bila razminirana tudi logaška kompozicija 63 vagonov, na kateri je imela oklepna brigada naloženo svojo tehniko in je bila v celoti predana slovenskim oboroženim silam.
Josip Černi je po prebegu postal poveljnik 136. brigade hrvaške vojske v Slatini, ki je štela skupaj 2500 mož. Leta 2011 sem bil ob 20-letnici ustanovitve brigade povabljen na njen častni postroj. Zveza častnikov RS je ob tej priliki skupaj s poveljstvom sil SV organizirala obisk postrojitve te 136. brigade in je bil brigadirju Josipu Černiju v zahvalo slavnostno izročen častni znak Zveze častnikov Slovenije. Josip Černi je sedaj častni brigadni general hrvaške vojske v pokoju.
Ministru za obrambo Borutu Sajovicu predlagam, ta dogodek označi kot enega od temeljev sodelovanja s Hrvaško na vojaškem področju na podlagi sporazuma z dne 20 januarja 1991.
Vid Drašček, Vrhnika
