Morda boljše rečeno, predlog je vodil v centralizacijo ter udeležbo posameznih narodov v participaciji izobraževanja, a tudi v centralizacijo oblasti in to le glede na številčno velikost. Šlo je posledično za enega od številnih vzrokov za razpad bivše skupne države. Čeprav seveda ne za glavni vzrok, a vendar ne nepomemben na področju kulture. Vsekakor pa so bila skupna kulturna jedra katalizator registriranja problemov v slovenski kulturi in med kulturnimi delavci.
Ta kratek uvod je morda umesten zaradi razumevanja današnjega trenutka na področju utapljanja v jeziku, miselnosti in ravnanju s skupno ameriško kulturo ter recimo »demokracijo«.
Ko samo preletim tekste in poslušam zadnji čas, kako se Slovenija ni uvrstila v nadaljnji krog tekmovanja s pesmijo »How Much Time Do We Have Left« v Baslu, kraju trenutnega šova, kiča in zabave, sem več kot v zadregi. Nekako ne razumem, da je jezikovna in kulturna servilnost postala sestavni del našega življenja. Ne samo da je posnemanje postalo rutina na vseh področjih. Kopiranje je postalo »vrednota«. Podrejanje velikim, prilagajanje za vsako ceno in zaradi všečnosti, nerazumevanje in katastrofalno slaba ocena različnih situacij ter kar je še slabšalnih ravnanj, nekako ne prepričajo. Skupaj z odsotnostjo poguma in treznega ravnanja usmerjanja številnih odločevalcev ter vplivnežev nekako izostane razmislek o tem, da imamo vendarle svoj jezik, svojo kulturo, svojo zgodovino, svojo državo in še kaj. Tudi prihodnost.
Pravzaprav se zdi, kot da ne vemo, kaj bi z lastno samostojnostjo, kulturo in jezikom. A vendar je skrajno neumestno utapljanje v talilnem loncu večvrednega in vojno nastrojenega amerikanizma, rasistične in snobovske Anglije, bebavo sledenje nemški finančni in delovni moči ter uslužno podrejanje našim sosedom. Resnično ne vem, kam so se izgubili slovenski nacionalni in državni interesi. Vključno z ekonomskimi, obrambnimi, kulturnimi, jezikovnimi in še katerimi. Zdi se, da tega tudi še kdo drug ne ve. Le skupna ameriška in angleška kulturna jedra nastajajo med nami tiho in potuhnjeno. Z vsemi šovi in tekmovanji za prvega, najboljšega, najlepšega, najmlajšega, »Masterchefa« kuhinje, petja, preživetja. Človečnost pa je potisnjena nekam na rob.
Tudi s preusmerjanjem te »nepomembne« informacije, da je v bilo do 13. 5. 2025 v Gazi umorjenih (s strani genocidnega Izraela in ob pomoči ZDA) 52.908 ljudi ter ranjenih 119.721. In vsak dan je žrtev še več. Več pa je tudi različnih »šovov«. Ne samo glasbenih.
Miloš Šonc, Grosuplje
