Glava problema je nedvomno normalna raba stanovanj in v zvezi s tem, katere drugačne rabe je mogoče dovoliti in pod kakšnimi pogoji. Stanovanja so lastniško lahko državna oziroma javna, privatna, zadružna in morda še kaj. Če v stanovanju prebiva najemnik, posega država v njuno razmerje tako z davkom kot z zaščito obeh strank pravnega razmerja. Tudi podnajemna razmerja so pravno normirana. Večstanovanjske stavbe imajo upravnika, ki upravlja tudi rezervni sklad. Skupni prostori so v solasti lastnikov in namenjeni skupni rabi, terjajo torej medsebojni obzir. Stanovalci lahko v svojem stanovanju opravljajo le tiste dejavnosti, ki ne pomenijo zvočne ali frekventacijske inkomodacije drugih stanovalcev. Za vse takšno se je treba sporazumeti s sosednimi stanovalci. Delo na domu v digitalni navezi z delodajalcem ne moti drugih, za masažni salon ali svetovalno službo z mnogo obiskovalci pa je nujen celo overjen sporazum s souporabniki skupnih prostorov. In iz istega razloga je potreben tudi sporazum lastnikov skupnih prostorov, še posebej pa lastnikov in najemnikov sosednjih stanovanj. Kar že ti skrivnostni »sobodajalci« so, ali so vse to uredili s souporabniki skupnih prostorov in posebej z uporabniki sosednjih stanovanj? Se ti sosedje strinjajo, da se v stanovanjsko stavbo vseljuje gostinska dejavnost? Je spreminjanje stanovanjske stavbe v stanovanjsko-gostinsko sploh dopustno?
Trajna sprememba namembnosti stanovanja – in vsakoletno turistično oddajanje sob za dan ali nekaj dni – pa terja tudi pravno registracijo in obdavčenje. Število dni je nujno močno omejiti, saj lastnik tako spremenjenega stanovanja posega na področje gostinstva, ta poseg pa je zunaj krajevne turistične sezone skrajno moteč. Če so izpolnjeni pogoji soglasja s sosedi, je treba registrirati stanovanje kot delno gostinski objekt. Za primero: v Dalmaciji se družina v sezoni umakne na rezervno lokacijo, družinsko stanovanje pa je v tem času gostinski objekt. V mestih, ki niso turistična, pa je modni Airbnb in booking moteč in destruira urbano življenje – vpliv na dolgoročno oddajanje pri tem ni zanemarljiv, a je samo majhen del negativnega vpliva. Stanovalci, ki jim sosed skupne prostore prepusti svojim nekajdnevnim gostom, so izgubili del svojega doma in se v lastnem stanovanju ne počutijo več zelo zaščiteno.
Gostinstvo seveda živi po drugi logiki. Kratkotrajno oddajanje je tam pravilo. Pozna celo oddajanje za del dneva, denimo za nekaj ur čakanja na zvezo v prometu, ali pa še manj, za eno uro, kar je popularno v erotiki in v prostituciji.
Če torej država ureja razmere v stanovanjskih stavbah in pri tem ščiti normalno občutje in počutje stanovalcev, je zelo prisiljena trditev »sobodajalcev«, da jim krši lastninsko pravico. Nemški Temeljni zakon (zamenjava za ustavo) ima zgovoren stavek: »Eigentum verpflichtet« – lastnina obvezuje. Lastnina ne daje samo pravic, temveč nalaga tudi dolžnost. Definitivno pa ne daje pravice skakati drugim po glavi, denimo s kratkotrajnimi »gosti«.
Škoda, da je vlada začela tega konja sedlati pri repu.
Božidar Debenjak, Ljubljana
