Narodni svet koroških Slovencev je moral predsednico države Natašo Pirc Musar opozoriti, da ima napačne informacije, ko se je prilizovala, da so pravice manjšin v Avstriji »zgledno urejene« in da »praktično ni težav«. Čeprav niso niti državne pogodbe iz leta 1919 niti državne pogodbe iz leta 1955 zgledno izvajali, niti niso izpolnili obljub koroškega parlamenta (1920) niti zgledno uresničili memoranduma (2011). In posledice? Ker ni obljubljenih učinkovitih zaščitnih ukrepov, se število pripadnikov narodne skupnosti nenehno zmanjšuje. Odnosi do njih se slabšajo, zvezna vlada jim še krepko zmanjšuje financiranje, naši vladajoči pa jim že 30 let nudijo zgolj piškavo oporo, in to kljub obetom ob številnih medsebojnih srečanjih.
Do kam smo prišli! V zadnjem času se je v sosednji Avstriji zgodilo kar nekaj incidentov, kar skoraj ne more biti naključje, ampak je najverjetneje posledica evropskega »zmagovitega pohoda« skrajnih desničarjev in njihovega nacionalizma. Nacizem, fašizem, ustaštvo in domobranstvo se vračajo skozi odprta vrata, večina ostalih pa to žal tiho dopušča. Hkrati, ko to pišem, poslušam o sovražnem, nedopustnem, neciviliziranem zapisu ob vhodu v diplomatsko predstavništvo v Trstu, naslednji dan še o enem, in spet sprašujem, ali smo (naši politiki) naredili dovolj, da bi Italijani končno sprejeli odgovornost za fašistične zločine. Za takšne in drugačne fojbe je vedno pravi čas, za obisk taborišča na Rabu pa ga še vedno ni.
Naj se vrnem k avstrijskim incidentom, ki so glasno odmevali v naših medijih, med politiki in državljani. Kot veste, je na avstrijskem Štajerskem deželni parlament na predlog svobodnjakov in ljudske stranke sporno himno vpisal v zakon o simbolih, ko jim je prej v ustavo ni uspelo, zato izgovarjanje na simboliko res ne pije vode. Če bi jim šlo za dobre odnose z nami, tega ne bi storili. Nezaslišano: na nogometni tekmi v Celovcu je sodnik trenerju slovenskega kluba proti pravilom nogometne zveze prepovedal, da bi se s svojimi igralci pogovarjal v slovenščini in mu pokazal rumeni karton. Sledile so različne reakcije, tudi predsednika Evropske nogometne zveze Čeferina, opravičila, a rumeni karton je ostal. Samo nekaj dni prej pa je bila racija na antifašističnem taboru pri muzeju Peršman blizu Železne Kaple v organizaciji Kluba slovenskih študentov in študentk na Dunaju. Upam, da bodo ta, milo rečeno, prekomerni poseg policije hitro preiskali in sprejeli potrebne sankcije.
Predsednica, premier Golob, zunanje ministrstvo, drugi ministri, predstavniki vladajočih strank in mnogi državljani so sporne dogodke obsodili in opozorili na negativne posledice. Skrajni desničarji pa so očitno »na dopustu« in molčijo, ali pa še huje, se oglašajo, pritrjujejo tem nezaslišanim potezam, ponižujejo in izdajajo naše zamejce. Zanje je ravnanje avstrijske policije pravilno, študentje niso študentje, ampak gre za tabor Antifa, ki je »v večini držav prepoznana kot skrajno leva teroristična organizacija«. To je seveda laž, dodaten poskus diskreditirati vlado in levičarske skupine, saj Antifa ni uradno označena kot teroristična organizacija v nobeni državi. Še umetna inteligenca ve, da lažejo.
Si res želimo ponovno imeti na oblasti vlado, za katero je borba proti fašizmu zločin? Vlado, ki podpira izraelski genocid? Za katero je domoljubje samo skupni imenovalec za moč in egoizem?
Polona Jamnik, Bled
