Nacistični režim je v mnogih delih okupirane Evrope 1939–1945, sploh na vzhodu, izdal navodila, naj tudi z Romi ravnajo enako kot z Judi. Prvi načrt, ki predstavlja začetek končnega reševanja »ciganskega vprašanja«, pa je že marca 1938 izdelal Werner Best. Decembra 1938 je »cigansko vprašanje« prešlo pod pristojnost Heinricha Himmlerja, ki je ocenil, da je treba to vprašanje obravnavati in rešiti znotraj širšega vprašanja očiščenja nemškega prostora s strani Slovanov, Judov in Romov in v skladu z biološkimi, genealoškimi in antropološkimi raziskavami o »ciganskih rasnih značilnostih«. Radikalni ukrepi zoper Rome so se nenehno stopnjevali in se razširili na vsa območja okupirane Evrope. Po Himmlerjevem ukazu z dne 16. decembra 1942 so morali biti Romi v nekaj tednih zbrani v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau.
Nacisti so na Rome ciljali z dolgoročnimi ukrepi ne samo v Nemčiji, pač pa tudi na Madžarskem, v Romuniji, v baltskih deželah, v Ukrajini, na Slovaškem, v ustaški NDH in v okupirani Srbiji. V Auschwitzu oz. Auschwitz-Birkenau so imeli zanje ločeno »cigansko taborišče«. Razlika v primerjavi z genocidom nad Judi je bila samo v doslednosti in radikalnosti ukrepov za množično uničevanje. Četrt milijona (250.000) so jih pobili (mnoge od njih s plinom) v Belzecu in Auschwitzu, pa tudi v Treblinki, Majdaneku, Chelmnu, Sobiborju in v hrvaškem Jasenovcu, ki ga mnogi označujejo za »balkanski Auschwitz«. Po zadnjih podatkih hrvaških zgodovinarjev je Jasenovac terjal 16.173 romskih žrtev. Množični pokoli Romov so se zgodili tudi v okupirani Srbiji v taboriščih Banjica, ki je delovalo od julija 1941 do septembra 1944, in Staro Sajmište, ki je delovalo od oktobra 1941 do maja 1942. Vanj so deportirali tudi večino gorenjskih Sintov iz begunskih zaporov. Veliko Romov je bilo umorjenih tudi v taborišču Crveni krst ali Lager Niš med leti 1941–1944.
Ko govorimo o žrtvah med Romi na Slovenskem, ne smemo pozabiti, da so že leta 1942 tudi partizani pobili štiri večje skupine Romov, skupaj z ženskami in otroki. Pomor prve skupine sta izvršili dve četi Šercerjevega bataljona 10. maja 1942 v Gabrju pri Mačkovcu, ko sta bili pobiti dve skupini Romov. Drugi večji pomor Romov se je zgodil sredi maja 1942 v soteski Iške pri Iški vasi. Na Notranjskem so partizanske enote na osvobojenem ozemlju usmrtile vsaj 70 Romov. Do tretjega pomora Romov je prišlo konec maja 1942 v bližini Sodražice, kjer so partizani aretirali skupino potujočih Romov med njihovo tradicionalno selitvijo iz kraja v kraj. Zadnji večji partizanski pomor Romov se je zgodil pri romskem naselju v bližini Kanižarice pri Črnomlju. Tam so partizani iz Belokranjskega odreda 19. julija 1942 pobili okoli šestdeset Romov iz omenjenega naselja. Vse te žrtve so evidentirane in so vnesene v bazo podatkov o žrtvah vojne 1941–1945 in zaradi nje. V Prekmurju so Madžari proti koncu vojne ustrelili šest romskih talcev v Turnišču. Decembra 1943 je bila v Auschwitz odpeljana skupina 77 Romov iz okolice Novega mesta. Vsi, razen šestih, so tam končali življenje. A to še niso dokončne številke vseh žrtev genocida slovenskih Romov.
Točne številke romskih in sintskih žrtev genocida ne bomo nikoli imeli (omenja se tudi številka od pol milijona do milijona in pol žrtev), saj so viri nepopolni ali pa jih sploh ni. Govorimo lahko o bolj ali manj gotovih ocenah števila žrtev. Zagotovo pa je usoda Judov in Romov v okupirani Evropi razkrivala širša obzorja uničenja vseh za naciste manj vrednih ras, ki bi se razplamtela v primeru zmage Tretjega rajha. Romski genocid smo tudi v Sloveniji še do nedavnega označevali kot porrajmos, kar pomeni uničenje. Mnogi zgodovinarji, romologi in antropologi se s tem niso najbolj strinjali in so predlagali izraz samudaripen, kar pomeni množični umor ali množično ubijanje. Izraz samudaripen uporablja tudi Mednarodna romska zveza, saj označuje masovno ubijanje in uničevanje Romov med drugo svetovno vojno. Zanimivo je, da je bil samudaripen prvič javno uporabljen že v sedemdesetih letih minulega stoletja v takratni Jugoslaviji v kontekstu preučevanja množičnega ubijanja Romov in Sintov v nemškem uničevalnem taborišču Auschwitz-Birkenau. Glede na raziskane in potrjene nove dimenzije romskega genocida slovensko zgodovinopisje že uporablja izraz samudaripen. Romski spominski center v Uštici navaja še dva izraza za romski genocid in sicer kali traš (črni strah) in berša bibahtale (nesrečna leta). Svoje poimenovanje genocida imajo tudi Sinti, ki ga označujejo kot sintegre holokausto.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
