Povsod so rezi v financiranje. To je politična odločitev. Nočejo zvišati davkov za najbogatejše – ki so obsceno bogati, z jahtami, hišami po vsem svetu, denarjem v davčnih oazah v Panami in podobno. Namesto tega hočejo ljudem odvzeti pokojnine, socialne pravice, denar za preživetje. To je politična izbira. Jaz se ji upiram. Hočem družbo, v kateri je javna infrastruktura živa: da imajo ljudje dostojne pokojnine, podporo, kadar so brezposelni, javno zdravstvo, šolstvo. To morajo biti prioritete – ne pa razgradnja vsega v korist bogatih. Govorijo, da bodo bogati investirali v gospodarstvo in bo vsem bolje. To se nikoli ne zgodi.
Raziskave kažejo, da je eden glavnih razlogov za glas za skrajno desnico prav razgradnja javnih storitev. Če živiš v majhnem mestu, kjer so zaprli osnovno šolo, pošto, bolnišnico, železniško postajo, se počutiš prezrtega, ponižanega. Glas za nacionaliste postane protest proti prezrtosti. Če pa obnoviš javne storitve in pripadajočo infrastrukturo, se ljudje zelo hitro vrnejo k levici. Ne vsi, a veliko. To je neposredna povezava: stanje javnih storitev določa, koliko ljudi voli skrajno desnico. Gre za dostojanstvo. Če te družba ne vidi kot pomembnega, boš svoj občutek dostojanstva branil s tem, da glasuješ za skrajno desnico. Ko ni več razredne identitete ali skupnosti, če rečeva tako, tudi v smislu infrastrukture, ostane samo še nacionalna identiteta. x Mladina
