Sedaj se sicer pozornost preusmerja na velike igralce sveta, a vendar ni nezanemarljiva pozornost načinu razmišljanja in ravnanja nas običajnih ljudi ter slovenskih oblastnikov in njihovih prišepetovalcev.
Slovenija je podpisala Ottawsko deklaracijo o prepovedi protipehotnih min tako kot velika večina držav na svetu, ne pa največje velike sile. Protipehotna mina je ubojno sredstvo, ki leži pripravljeno in ne razlikuje med vojaki v vojni ter civilnimi osebami – tudi oziroma predvsem otroki. Grozljivo smrt seje še mnogo let po vojni. Navedena pogodba je eden največjih dosežkov našega časa in človečnosti. Upam, da Slovenija ne razmišlja od odstopu od nje. Od navedene pogodbe so namreč že odstopile Litva, Latvija, Estonija, Finska ter pred kratkim uradno Poljska. Če se bo navedeni trend nadaljeval, kar glede na očitne priprave Evrope na vojno ter z ameriškim pritiskom ni popolnoma izključeno, potem je človečnost, tako kot v Gazi, dodatno izgubila svoj obraz. Postopoma, tiho in pohlevno.
In vendar se vprašam, pa kje so obrazi »naših« »nepogrešljivih« oblastnikov? Zakaj tišina in pajdašenje z najbolj ogabnimi osebki tega sveta? Vso jokanje o nemoči in neprimernosti ter o naši majhnosti zbledi ob osnovni neobčutljivosti ljudi, ki so na odgovornih in vidnih mestih. Tako v politiki kot športu, kulturi, znanosti ter drugod.
In tako počasi pridem do zaključka, kako sem se motil o nekom, ki sem ga imel za strokovnega ter poštenega. In kako nizko je padel v mojih očeh navidezno mogočen veljak, ugleden, strokoven, z avtoriteto, če ni sposoben osnovnih ukrepov glede človeške empatije.
Zato hvala skoraj anonimnim odbojkaricam, ki so zmogle to, česar navidezni mogočneži ne zmorejo. Tako ne pri košarki v Kopru, kot ne na atletskem prvenstvu v Mariboru, niti ne na neki bebavi Evroviziji, kot tudi ne na potrditvi agremaja izraelski veleposlanici v Sloveniji pri predsednici države in ne pri potrebnih državnih ukrepih proti genocidu ter zločinom. Pa še na podobnih dogodkih ne. Torej dati odločno vedeti, kje je že zdavnaj prekoračena meja človečnosti in empatije. In pri propagandnem »osveščanju« Slovencev aktivno sodeluje veleposlanica genocidnega Izraela Ruth Koen-Dar, ki je na Radiu Ognjišče dejala: »Od začetka vojne je slovenska vlada pokazala zelo pristransko, zelo enostransko politiko in odnos do situacije. S temi dejanji pravzaprav znova nagrajuje Hamas.«
»Hvala« vsem, ki ste tej veleposlanici omogočili umor Sarah Hamed Al Qarnawi, palestinske deklice, ki bi morala sodelovati na nedavnem kulturnem festivalu »Plavajoči grad« na Snežniku v Sloveniji.
Seveda verjamem, da bo tudi letos ministrica za zunanje zadeve z veseljem povabila na Blejski forum izraelsko zločinko Cipi Livni ali koga podobnega. Seveda zaradi »uravnoteženosti« razgovorov in možnosti »odprtih vrat dogovarjanja«. Verjamem tudi, da bo prvi obisk morebitnega zmagovalca Janeza Janše na kakšnih od naslednjih volitev odhod v Izrael. Res je »treba še nadgraditi« znanje s področja avtokracije in nečlovečnosti. Znanja ni nikoli preveč. In tudi ne bebavosti na videz pametnih, a neobčutljivih velikašev. Samo nekako imam občutek, da izgubljamo ljudje, pa če pustim ob strani ves šport, kulturo in znanost.
Vzori in ravnanja mnogih naših izvoljencev ter avtoritet so pod vsako kritiko. Zato tudi izgovor o »mešanju športa ali kulture in politike« nekako ne zadovoljuje. Prej je podcenjujoč ter kaže na lastno moralno vprašljivo podobo elitnikov.
Zato še enkrat hvala, odbojkarice, za vašo gesto človečnosti in velik pljunek na vse, ki z izgovori niste storili nič za rešitev vsaj enega življenja. Samo govoričenje pač ni dovolj. Zato je lahko zdravljenje in nastanitev nekaj deset palestinskih otrok v Soči samo slab nadomestek za nesposobnost, nepripravljenost kaj konkretnega narediti in predvsem lajšanje slabe vesti vseh, ki ste zatajili humanitarnost. Sarah, ti pa počivaj v miru. Ja, postavljene mine dehumanizacije nevarno tiktakajo za vse.
Miloš Šonc, Grosuplje
