Vetrna energija v življenjskem ciklu oddaja več CO₂ kot jedrska energija. Zakaj bi torej množična gradnja vetrnic pripomogla k blaženju podnebnih sprememb? To vprašanje v Sloveniji skoraj nikoli ne dobi jasnega odgovora. Veter je res obnovljiv vir, vendar epoksi smole, bisfenoli, olja za menjalnike, beton in kovine, ki so nujni za izdelavo in delovanje vetrnic, niso. Njihovo pridobivanje, proizvodnja in transport povzročajo znatne emisije CO₂, prav tako uničujejo okolje zaradi rudarjenja in industrijske obdelave surovin.
V Sloveniji še danes ni jasne strategije, kako zagotavljati stabilno proizvodnjo elektrike ob brezvetrju ali nizki proizvodnji. Baterijsko ali vodikovo shranjevanje na ravni potreb celotne države ni realna možnost – ne zaradi tehnologije, ne zaradi stroškov, ne zaradi vpliva na okolje. Če bo elektrika iz vetra dražja in manj zanesljiva kot z jedrsko in hidroenergijo usmerjenih državah, bo naša industrija izgubila konkurenčnost.
Število potrebnih vetrnic za različne cilje pokritja porabe električne energije je naslednje: za 20 odstotkov slovenske letne porabe (2,60 TWh/letno) je potrebno približno 248 turbin; za 50 % slovenske letne porabe (6,51 TWh/letno) 619 turbin; za vse 100 % slovenske letne porabe (13,02 TWh/letno) pa bi bilo potrebnih 1238 turbin.
Vetrne elektrarne imajo nizek faktor zmogljivosti (v Sloveniji približno 25–30 %) in življenjsko dobo največ 20–25 let, pri čemer se učinkovitost s časom zmanjšuje. Nasprotno pa lahko jedrske elektrarne obratujejo 60–80 let in proizvajajo stabilno energijo ne glede na vreme. Pogosto se v javnosti poudarja problem izrabljenega jedrskega goriva, a redko se omenja, da je količina teh odpadkov majhna in obvladljiva – pri osebi, ki vse življenje porablja elektriko iz jedrske energije, bi visoko radioaktivni odpadki zapolnili komaj čajno skodelico.
Pri vetrnih elektrarnah pa problem predstavljajo ogromne količine odpadnih kompozitnih materialov iz rotorjev, ki so strupeni in se ne razgrajujejo. Če bi Slovenija skušala pretežno pokriti potrebe iz vetra, bi to pomenilo tisoče ton odpadkov lopatic na generacijo – brez jasne rešitve za njihovo odstranjevanje.
Tipična velikost lopat pri sodobnih vetrnicah pomeni, da vsaka lopatica lahko tehta 10–20 ton (velik razpon glede na model). Za izračun sem uporabil 15 t na lopatico kot realističen približek. Običajno so tri lopatice na vetrnico, to je približno 45 ton kompozitne mase lopatic na vetrnico (ob predpostavki 3 × 15 t). Torej skupni odpadek lopatic ob zamenjavi enega kompleta (ena generacija / življenjska doba vetrnice 20–25 let) pomeni: za 20 % kritja porabe električne energije (248 vetrnic) 11.100 t kompozitnih lopatic; za 50 % porabe električne energije (619 turbin) 27.860 ton; za 100 % porabe električne energije (1238 turbin) pa 55.720 t lopatic (na generacijo / 20–25 let).
Slovenija je majhna in bi za bistven delež vetrne energije potrebovala velike površine, kar pomeni posege v naravno okolje, zmanjšanje biotske raznovrstnosti, hrup, svetlobne učinke in degradacijo krajine. Postavljanje vetrnic v občutljiva območja bi pomenilo trajno škodo za naravo in turizem.
Zato potrebujemo energetsko politiko, ki temelji na dejstvih, strokovnosti in dolgoročni vzdržnosti – ne na ideoloških simbolih in kratkoročnih političnih točkah. Jedrska energija in hidroenergija, ob dopolnitvi z drugimi nizkoogljičnimi tehnologijami, ponujata Sloveniji zanesljivo, cenovno dostopno in okoljsko odgovorno pot v prihodnost.
Diego Loredan, koordinator Združenja Civilnih iniciativ Za Slovenijo brez vetrnih elektrarn
