To posiljevanje vseh in vsakogar pravzaprav spominja na nasilno prekrščevanje v nekih drugih časih. Ne gre samo za določene posamezne in ekscesne primere, temveč za bolj načrtno, prefrigano ter fanatizirano delovanje na različnih področjih. Prav tako ne samo tajno in čez noč, temveč tudi javno ter vsem na očeh.
Določene akcije, kot so pacanje z velikanskim napisom »Jezus« in z narisanim srcem na različnih mestih, predvsem na nadvozih avtocest, so izredno moteče, nesprejemljive in posiljevalne. Enako kot čez noč zrastli velikanski križi na nekaterih hribih oziroma kotah. Nič drugače ni s postavitvijo »nadangela Gabrijela« v krožišču na vzhodni vpadnici iz avtoceste v Grosuplju. Razna »blagoslavljanja« šol, kot denimo pred leti na Polici pri Grosupljem, in to celo v navzočnosti bivšega predsednika države Boruta Pahorja, so postala sicer morda manj pogosta. Zato pa niso tako redka »blagoslovljena« križišča, pa odprtja odsekov cest, avtobusnih postaj in podobnih delov javne infrastrukture. Da ne govorim o »blagoslovljenih« novih gasilskih avtomobilih, ali pa gasilskih domovih. Tudi »blagoslovitev« orožja v Slovenski vojski ni popolnoma neznana, čeprav je tako kot ostalo navedeno, popolnoma nesprejemljiva. Sicer sem mislil, da je vera ločena od države in njene organiziranosti, kot določa 7. člen ustave RS, a sem se očitno zelo motil.
Pod krinko »sprejemljivosti« in »demokratičnosti« volje ljudi nekatere poteze posiljeno posegajo v naše mišljenje in nas začenjajo razdvajati. Iz preteklosti vemo, kam vse skupaj pelje. Kje so meje, ni tako težko določiti. In to vedo tako kleriki kot državni organi. Zakaj pa tega ne spoštujejo ter te meje prekoračujejo, pa je že drugo vprašanje.
Vsekakor je vedno znova treba poudarjati in spominjati, da je vsakršno verovanje osebna zadeva posameznika. In tu absolutno ni nikakršnega pomisleka. Težave pa nastanejo, ko se vse te osebne meje prekoračujejo s strani ali posameznika ali organiziranih verskih skupnosti, ali morda tudi samo vrhov teh skupnosti. Mislim seveda ne samo na Slovensko škofovsko konferenco in slovenski državni posvetni vrh, temveč tudi na lokalne akterje. Ko se začnejo prepletati in nagibati v korist vere osebni, politični, ideološki, finančni, javni, verski in sploh različni drugi interesi, postanejo vsebine in rezultati vprašljivi. Tako vsakokratna posvetna kot cerkvena oblastna aroganca pač ne poznata omejitev. Še manj pa samoomejitev. Pa najsi gre v preteklosti za pornografijo ali pedofilijo v cerkvi, finančne malverzacije, ali pa za postavljanje križev na vsa mesta, kamor se kdorkoli spomni. Tudi na oviranje ter spotikanje delovanja države s strani predvsem RKC denimo pri sprejemanju zakona z referendumom.
Pravzaprav so rešitve za sobivanje vseh skupaj jasne in jih je le treba spoštovati. Brez nasilnega ali pa »demokratičnega« posiljevanja vseh in vsakogar ter tudi ne glede na »dobre namene«.
Miloš Šonc, Grosuplje
