Vlada sicer tolaži, da se zahtevana delovna doba 40 let ne bo podaljšala, naj pa bi se za dve leti podaljšala starostna meja za pridobitev pravice do polne pokojnine, s 60 na 62 let oziroma s 65 na 67 let. Pri tem ne pojasni, zakaj je taka sprememba potrebna, laično pa lahko ocenimo, da se razmerje med upokojenci in delavci v prihodnje ne bo več tako drastično slabšalo. Z vedno večjim deležem visoko izobraženih se bo upokojitvena starost nujno povečevala, pomanjkanje delovne sile pa naj bi nadomestili tuji delavci. Statistični podatki take trende že nakazujejo.
Predlaga se tudi podaljšanje obdobja za izračun odmerne osnove s sedanjih 25 na celotnih 40 let. Predlog bi morda lahko razumeli kot korak k večji pravičnosti, saj bi se na ta način pokojnine bolj približale dejanskim vplačilom skozi celotno delovno dobo. Vendar pri tem politika ne pove, da bi bil predlagani način izračunavanja osnove predvsem ugoden za manj izobražene zaposlene, ki skozi delovno obdobje niso vezani na karierno krivuljo rasti plač, ampak imajo skozi celotno delovno dobo približno enako nizke, na žalost celo minimalne plače. Za bolj izobražene delavce pa bo predlagana sprememba gotovo vplivala na znižanje prispevne osnove. Posledično bo tudi zvišanje odmerne stopnje na 70 % predvsem ugodno za slabše plačane zaposlene; kaj čaka visoko izobražene, pa lahko ob pomanjkanju analiz le ugibamo.
Vsekakor pa bodo morebitne višje pokojnine (?) bodočim (pa tudi sedanjim) upokojencem postopno razvrednotene s predlaganimi spremembami za usklajevanje, ki bo po novem slonelo predvsem na podatkih o inflaciji. In ta rešitev je skrajno problematična. Ne le da plače v Sloveniji rastejo hitreje od inflacije in da bo, glede na zaostajanje naših plač za razvitimi državami, tako še vrsto let. Še pomembneje je razumeti, da pokojnina (v nasprotju z mnenjem odločevalcev) pretežno ni socialni transfer, ampak pravica, plačana s prispevki iz dela. Pokojnina ima torej tudi premoženjski element, zato bi se za posameznika znesek pokojnine moral ohranjati na ravni osnove, od katere so bili plačani prispevki, torej na ravni aktivnih dohodkov oziroma plač. Predlagana rešitev, ki bo še hitreje kot sedaj povečevala razkorak med pokojninami in plačami, je torej bolj kot ljudem namenjena varovanju javnih blagajn ter ima za posledico razvrednotenje vplačanih prispevkov zavarovancev.
Najbolj pa razočara neuspešnost pogajanj z delodajalci o povišanju njihovega prispevka za varno starost. Čeprav mednarodna primerjava pokaže, da lahko na prste ene roke preštejemo države, v katerih delodajalci za pokojnine prispevajo manj kot delavci in da je celo OECD v svojih analizah pred nekaj leti kot eno od možnosti za povečanje vzdržnosti pokojninskega sistema omenjal tudi povišanje stopnje za eno odstotno točko, sindikati in vlada niso vztrajali pri bolj uravnoteženi porazdelitvi bremen. Zelo povedno je, da je minister Han ohranitev nizkega prispevka delodajalcev celo označil kot enega od največjih uspehov pogajanj! Sindikati pa izjavljajo, da so s stisnjenimi zobmi privolili v to rešitev zato, ker so menda na vseh drugih točkah dosegli bistveno izboljšanje za delavce. Kaj res? Najbolj grotesken argument, ki ga navajajo zagovorniki te rešitve, pa je, da je nepomembno, od kod se plačajo prispevki, saj tako prispevke delodajalcev kot prispevke delavcev v bistvu pokrijejo delodajalci. Skrajno sprevržen pogled, ki delavce obravnava le kot del stroškov ter popolnoma zanika njihov prispevek k ustvarjanju dodane vrednosti in bruto plačo kot njihov upravičen zaslužek. Očitno res počasi spet drsimo v neke mezdne odnose.
V veljavnem zakonu na drugi strani ostaja vrsta elementov, ki imajo naravo socialnega transfera in bi se praviloma morali pokrivati iz drugega vira, pa tudi neprimerne subvencije, s katerimi se prispevki določenih skupin zavezancev neupravičeno krijejo iz državnega proračuna. Prav tako se predlagane spremembe niti ne dotaknejo problematike skrajno nepravičnega nižjega odmernega odstotka za moške, ki so se upokojevali v obdobju med 2013 in 2020. Takratna rešitev je povsem povozila premoženjski značaj pokojnine in tako tem upokojencem dobesedno ukradla del plačanih prispevkov. Zastavlja pa se tudi vprašanje, kaj se je zgodilo z dolgoletno idejo o tem, da šteje vsak dohodek (danes nekateri dohodki sploh niso oprispevčeni). Njena uresničitev bi gotovo prispevala k drugačnim, bolj pravičnim rešitvam.
Ocenjujem, da so predlagane rešitve posledica razumevanja tako vladne strani kot drugih socialnih partnerjev (sindikatov in delodajalcev), da je pokojnina predvsem socialni transfer. Na to kažeta glavna cilja vlade, ki sta ohranitev dostojnih pokojnin ter vzdržnost javnih financ. In kot je razumeti, je dostojna pokojnina taka, ki omogoča preživetje, vendar še vedno tako skromna, da ne ogrozi pokojninske blagajne in proračuna. Na to kažejo tudi zahteve sindikatov, ki se ukvarjajo predvsem z zahtevo po povišanju najnižjih pokojnin ter z ohranjanjem in celo širitvijo sistema različnih dodatkov (tudi na primer spomladanski in po novem tudi božični dodatek), ki mimo vplačanih prispevkov dvigujejo nizke pokojnine določenim kategorijam zavarovancev.
Politika, še bolj pa sindikati, so ponovno, enako kot ob davčnih spremembah, izpustili (namenoma?) priložnost za širšo argumentirano razpravo o eni bistvenih družbenih komponent in za doseganje družbenega konsenza, ter so hkrati zamudili priložnost za bolj radikalne spremembe v smeri večje pravičnosti sistema. A to je že stalnica liberalizma, ki se skriva v preobleki leve sredine.
Neva Žibrik, Ljubljana
