Opravičiti pa bi se moral še kdo drug. Zaradi svojih – zame (in ne samo zame) pretiranih in žaljivih ocen, kot so te: »Slovenska levica ni pretežno sposobna pokazati, da je lahko drugačna od Janše.« »Antijanšizem se sprevrača v janšizem.« »Morala bi nas skrbeti vladajoča politika na čelu s stranko Gibanje Svoboda, ker pretežno ni zmogla koraka sočutja do Hoivika.« Očita nesočutnost, odsotnost občutka za etične, humanistične in družbene vidike dogajanja … Nimam časa, da bi redno spremljala medije, še manj, da bi brala različne komentarje, me pa zanima, s kolikšnega vzorca komentarjev je ta ostri kritik sklepal na »pretežno« večino ali celoto. Je vse skupaj posplošil? Ne verjamem namreč, da je veliko »levičarjev« nesočutnih in privoščljivih, še manj, da bi si jih veliko privoščilo črn humor v tej situaciji.
Drži, treba je biti človeški, vsi si zaslužimo razumevanje in pomoč. Zlasti ne moreš delati z ljudmi, če se ne znaš vživljati vanje. (Sama sem se še preveč, njihove zgodbe so me spremljale povsod, skoraj sem izgorela. Zato je dobro, zate in za bolnika, da znaš svoja čustva nadzorovati. Nikoli nisem med bolniki delala razlik – še prijatelje imam vseh »vrst« – običajno še vedela nisem, v kateri politični pol kdo sodi.) Vendar razumem tudi, da (nekateri) ljudje ne morejo kar trepetati s tistimi, ki so jih pred kratkim hudo prizadeli – in vi ste gotovo mnoge – še zlasti, ker niso vedeli, kaj se je z vami v resnici dogajalo. Če so najprej sploh podvomili v resničnost stiske, ker poznajo manipulativno delovanje JJ in vas poslancev in so si mislili: nateg, teater z iskanjem pozornosti, nepremišljeno izpostavljanje, mamila … Drugi so se spraševali, ali je lahko stiska resnična, so se težave nagrmadile in so z dodatnim negativnim impulzom v DZ prebile vašo vzdržljivost. Tretji v stisko niso dvomili.
Janša je že kmalu oznanil, da se morate samo spočiti. In ker niste bili hospitalizirani, vsaj ne vem, da bi bili, je bil to dober znak, da bo kriza kmalu za vami. Psihiatrični pregled in pomoč je pač rutina ob vsaki samomorilni grožnji.
Če je bila posredi, kot so omenjali, nesrečna ljubezen (verjetno samo kot pika na »i«?) – mnogi med nami smo doživeli nesrečne ljubezni, a smo znali bolj zrelo reagirati – se pa resno sprašujem, kako ste potem sposobni »urejati« naša življenja. In morda bi bilo res dobro, da se lotite drugega posla.
Ko sem navedla hipokrizijo SDS-a – SDS sama prav nič sočutna, povzroča hude stiske drugim, zdaj pa sočutnost pričakuje do svojega člana – s tem nisem opravičevala revanšizma »zob za zob« ali privoščljivosti ali pomanjkanja sočutja, ampak sem hotela postaviti ogledalo, da bi se vaši člani vsaj malo zamislili. Račun brez krčmarja? Ne potrebujejo sočutja, ker imajo kazni, solzivec in »robokope«? Mitinge resnice? In doma orožje? Ne morem verjeti, da lahko vztrajate v takšni stranki.
Sprašujem vas, se lahko zamislite vi?
Polona Jamnik, Bled
