Je pa zato nekdo s strani, ki je blizu avtorjem prisilne sprave, pokazal državljanski »pogum« in pred kratkim v Smrečju pri Turjaku oskrunil spomenik 27 zverinsko umorjenim aktivistom OF iz Ljubljane, umorjenim na samem pragu svobode, maja leta 1945. Očitno je vonj po vojni spet na delu in se v glavah raznih mahničev in hoivikov že pripravljajo scenariji, podobni tistim pred (in med) drugo svetovno vojno. Očitno se desna politika na vse načine pripravlja na zadnjo priložnost za prevzem oblasti in se pri tem poslužuje sredstev, ki so dobro znana s področja ob naši zahodni meji.
Zagotovo pa se s takimi dejanji od te oblasti samo še bolj oddaljujejo. Kot se od nje vedno bolj oddaljujejo s pokvarjenim političnim delovanjem, ki nima nobene povezave z resničnimi interesi državljanov. Poglejmo samo sprevrženo delovanje desnih strank ob sprejemu zakona o prostovoljnem končanju življenja neozdravljivo bolnih. Zdaj zbirajo podpise za naknadni zakonodajni referendum, pa čeprav je bila volja državljanov že potrjena na ljudskem glasovanju.
Res pa je, da ob taki opoziciji zunanjih sovražnikov ne potrebujemo in morda je onesnaževalec z napisom »Tito« le priznal, da njemu in njegovim ni uspelo in jim tudi v bodoče ne bo uspelo spremeniti Slovenije po svoji podobi. Bivšemu predsedniku Pahorju pa sporočam, da se umakne v nezasluženi pokoj in tam razmišlja o številu in velikosti napak, ki jih je storil v svoji (pre)dolgi politični karieri. Ali pa se kar preseli na Trstenjakovo, kamor ga že dolgo vleče in tega niti ne skriva več.
Nam, ki ne potvarjamo zgodovine, na kraj pameti ne pade, da bi oskrunjali pomnike, postavljene narodnim izdajalcem. Ti pomniki govorijo sami zase o tistih, ki so jih (s politično figo v žepu) postavili.
Srečo Knafelc, Krvava Peč
