Zakonodajalec ne kaže namena, da bi to hudo krivico popravil. Tokrat bi rad pojasnil, kako so bili (in so še vedno) oškodovani tudi vsi upokojenci, ki so se upokojili pred letom 2000, torej pretežno generacija upokojencev, ki je posredno ali celo neposredno občutila strahote druge svetovne vojne.
Naj opozorim, da vse v nadaljevanju zapisano velja za oba spola, a ker zakonodajalec vztrajno trdi, da moški niso bili oškodovani, bom presojo glede tega prepustil sodiščem in bom komentiral le ženski del te iste problematike.
Za kaj torej gre? Leta 2000 je pričel veljati zakon Zpiz-1, ki je predvideval sistemsko znižanje odmernega odstotka z začetnih 85 % na ciljnih 72,5 %, za oba spola enako (to zelo jasno piše v zakonodajnih gradivih DZ iz leta 1999 in tudi v Beli knjigi iz leta 2016, čeprav zakonodajalec danes govori povsem drugače).
V širši javnosti je manj znano, da je zakonodajalec »za zagotovitev enakopravnega položaja med upokojenci, ki so se upokojili v različnih obdobjih«, v 151. členu Zpiz-1 določil, da se vsem upokojencem, upokojenim pred letom 2000, ob rednih letnih uskladitvah pokojnin odstotek uskladitve zniža za toliko, kolikor se je v tekočem letu v primerjavi s predhodnim letom znižal odmerni odstotek za 40 let pokojninske dobe moškemu (ne tudi ženski?). To je preprosto pomenilo, da se je vsem tem upokojencem (moškim in ženskam) odstotek uskladitve v letih 2001–2011 vsako leto znižal za 0,6 %. V 11 letih se jim je torej pokojnina relativno znižala za približno 6,6 %.
Od uveljavitve zakona Zpiz-1 leta 2000 se je novo upokojenim moškim odmerni odstotek res postopoma nižal (z začetnih 85 % proti ciljnim 72,5 %). Novo upokojenim ženskam pa se odmerni odstotek ni nižal, ampak se je v letih 2001–2012 gibal izmenično med 84 % (v »neparnih« letih) in 83,5 % (v »parnih« letih). Torej kar 12 let gor-dol-gor-dol (zakonodajalec nikoli ni pojasnil, zakaj je vsa ta leta vsaka »neparna« generacija žensk bila nekoliko več vredna od »parne«). Ker se ženskam, upokojenim v letih 2003–2022, odmerni odstotek ni nižal, se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj je zakonodajalec nižal pokojnino njihovim kolegicam, upokojenim pred letom 2000. Nikakor torej ni šlo za »zagotovitev enakopravnega položaja«, ampak prav nasprotno – za hudo oškodovanje teh žensk!
Zgoraj omenjene upokojenke danes prejemajo krepko nižjo pokojnino, kot bi jim sicer pošteno morala pripadati, zakonodajalec pa ne kaže namena, da bi to hudo krivico popravil. Naj spomnim, da je zakonodajalec ob redni uskladitvi pokojnin leta 2022 popravil več kot desetletje staro krivico (takrat so bili za različne upokojence glede na leto upokojitve določeni trije različni odstotki uskladitve: 1 %, 1,7 % in 3,5 %). Skratka, ko se deli »drobiž«, je zakonodajalec velikodušen, ko bi se morale popraviti večje krivice, pa zakonodajalec ne vidi in ne sliši prav dobro.
Pri tem je zanimivo omeniti, da zakonodajalec stalno poudarja, da ni možna primerjava med upokojenci, ki so se upokojevali v različnih obdobjih. S tem se vsekakor strinjam, a prav s 151. členom Zpiz-1 je zakonodajalec na poučen način pokazal, da »primerjava je možna«, ko je treba eni skupini upokojencev zaradi primerljivosti pokojnino znižati. Ko bi se iz enakega razloga eni skupini upokojencev pokojnina morala zvišati (primer Zpiz-2G, Zpiz-2O), pa »primerjava ni možna«. Dokaj poučno, kajne?
Zakonodajalec vztrajno trdi, da leta 2000 ni šlo za napako v zakonu, ampak da je že takrat načrtoval »pozitivno diskriminacijo žensk«. Iz tega je torej mogoče razumeti, da je zakonodajalec v 151. členu Zpiz-1 načrtno vezal tudi ženske na izključno moški odmerni odstotek na osnovi prepričanja, da ženske, upokojene pred letom 2000 (kot tudi invalidne ženske), niso dovolj učinkovito opravljale »svoje ženske zgodovinske vloge«, zato si niso zaslužile »pozitivne diskriminacije«, kot so si jo zaslužile njihove več kot dvajset let mlajše (zdrave) kolegice.
Hudo je, ko te najprej prizadene usoda (vojna ali bolezen), nato pa še zakonodajalec.
Danko Bašič, Tolmin