V svoji več kot 50-letni trenerski karieri sem deloval predvsem v JK Bežigrad in v različnih obdobjih sodeloval z reprezentanco. Tudi med letoma 1994 in 2000 sem bil glavni trener kluba; polovica tedanje ženske reprezentance je prišla iz mojega pogona. Po letu 2010 sem se večkrat na prošnjo matičnega kluba ponovno vključil – kot tehnični direktor (2011–2012), kot glavni trener (2014–2017) in kasneje tudi kot trener moške članske ekipe v JK Sankaku (2018–2020).
V preteklosti sem bil kritičen do trenerskega pristopa g. Fabjana, predvsem v obdobju do leta 2000. Menil sem, da je bil do svojih varovank prestrog. Vendar sem v kasnejših obdobjih, ko sva večkrat sodelovala na pripravah in tekmovanjih (2014–2020), opazil, da se je njegov odnos bistveno spremenil in da ni več izstopal v primerjavi z drugimi svetovno uspešnimi trenerji. O tem sem želel, med drugim, opozoriti v svojem pismu – in ne zagovarjati nasilnih treningov, kar mi zdaj nekateri napačno pripisujejo.
Poudarjam: ne zagovarjam pretepanja, neprimernega odnosa ali nasilnih metod. V svoji dolgoletni karieri sem vedno stremel k varnosti, spoštovanju in razumevanju psihološke občutljivosti športnikov in športnic. A trenersko delo – zlasti v vrhunskem športu – zahteva tudi doslednost, disciplino in včasih ostrejši pristop, kadar gre za varnost ali preseganje meja odgovornega vedenja na tatamiju.
Sodeloval sem pri razvoju in treningu številnih uspešnih športnic in športnikov ter mnogih sedaj trenerjev in funkcionarjev v JZS. Med njimi so Miha Košak, Vojko Rogelj, Lojze Polovšek, Sašo Pravne, Raša Sraka, Kristina Dečman, Janja Lamut, Maja Oblak, Mitja Železnikar, Sašo Šindič, Miro Bilič, Gregor Brod, Aljaž Sedej, Martin Hojak, Andraž Jereb, Matjaž Trbovc, David Starkel, Andreja Leški, Kaja Kajzer in mnogi drugi. Rezultati, ki smo jih skupaj dosegli, dokazujejo, da je mogoče do vrhunskih dosežkov priti tudi brez trde roke in nedopustnega ravnanja – a brez stroge discipline ne gre.
Kar me danes najbolj skrbi, je medijsko vnaprejšnje obsojanje posameznika brez sodnega postopka. Gre zaenkrat samo za prijave deklet na policijo, o katerih v javnosti vemo le iz objav novinarke Dnevnika, ki naj bi ji dekleta zaupala svoje izpovedi. Kje drugje bi novinarka sploh lahko dobila te informacije? Drugi mediji te zapise povzemajo – žal pogosto na način, kot da je vse nesporno resnično, kot navaja novinarka T. Jereb. Škoda, ki jo s tem povzročamo nekomu, ki še niti ni bil uradno obtožen, je lahko nepopravljiva – tako osebno kot za celoten šport.
Zato apeliram na odgovornost vseh deležnikov – trenerjev, staršev, medijev, institucij – da spoštujemo pravno državo, jasne postopke in obenem negujemo kulturo, ki mlade uči prepoznavanja nasilja, postavljanja meja in iskanja pomoči. Rešitve ne bomo našli le v kaznih, temveč v kakovostni vzgoji – doma, v šoli in v športu.
Mirko Šindič, Ljubljana
