Na tiste, ki vedno skočijo v zrak in zatrjujejo, da medvedov ne smemo odstreliti, in tiste, ki se ob tej številki pomirijo. Kot da bi dva otroka vlekla medvedka za šape vsak na svojo stran, ob tem pa pozabila na bistvo. To je dolgoročno ohranjanje te vrste v naših krajih, k čemur smo zavezani kot država, družba in posamezniki, ki moramo kdaj odmisliti lastne interese in tudi čustva.
Za odločitev o tem, kakšno je najprimernejše upravljanje medveda, imamo dovolj strokovnjakov in služb. Je pa res, da se v Sloveniji naravna, kulturna in kmetijska krajina močno prepletajo ter da nimamo širnih prostranstev, kakršne najdemo v Aziji in severni Ameriki, niti velikih sklenjenih gozdov. Da se po eni strani življenjski prostor človeka in njegove aktivnosti čedalje bolj pomikajo v gozdove in na gozdno mejo, po drugi strani pa spremembe in opuščanje nekaterih dejavnosti pomenijo, da se več površin zarašča, s tem pa izginja prepotreben pas med gozdom in naselji.
Oboji smo naravna bitja, človek nič manj kot medved. Čeprav ni ne lovec ne nabiralec kot nekdaj, ostaja z naravo povezan na druge načine. Sobivanje človeka in zveri ter ubiranje srednje poti pri tem sobivanju sta tako nujna in v trenutnih družbenih okoliščinah edina mogoča. Razlogov za ohranjanje ravnovesja v naravi pa je več kot dovolj. Najpomembnejši je gotovo, da ostane javno mnenje kar se da pozitivno naravnano za dolgoročno ohranjanje medveda kot vrste. Nedeljski dnevnik
