Dr. Toš pravi, da vsi želijo vse vedeti, poleg nogometa, tudi o medvedih, bolj od raziskovalcev-znanstvenikov pa o medvedih modrujejo tisti, ki o njem vedo malo ali skoraj nič, pri čemer se sam ima za nepoklicanega, da bi o tako zahtevni tematiki razglabljal in delil nauke. To zadnje je zanimivo, saj je po lastni navedbi lovski mojster in ta naj bi po naravi stvari marsikaj vedel o živalih, tudi o medvedih. In če je tako, bi zato lahko z lahkoto ovrgel moje navedbe v zvezi z odstrelom medvedov. Ali mogoče nima argumentov za to? Dr. Toš po eni strani pravi, da spoštuje vsako javno izraženo mnenje, po drugi strani pa, če sem ga prav razumel, meni odreka pravico, da bi pisal o medvedih, ker po njegovem nisem strokovnjak za medvede. Svoboda govora po lovsko? In še: če dr. Toš res ne pozna problematike o medvedih, kar bi sicer lahko izhajalo iz njegovih navedb, da je nepoklican razglabljati o tej zahtevni tematiki, kako lahko potem »namiguje« na to, da so moja stališča o odstrelu napačna?
Dr. Toš pravi, da ga je užalilo to, da sem lovce imenoval »mrhovinarje«. Ali ni mrtvo truplo živali »mrhovina«? Predsednik lovske zveze je bil jasen: da se meso medvedov ne pokvari in da je kožuh primeren za prepariranje. Ali lahko resnica žali? Dr. Toš oporeka temu, da bi bili lovci ubijalci. Če lovci niso ubijalci in letno v Sloveniji ne pobijejo okoli 100.000 prostoživečih živali, potem ni jasno, kako te živali umrejo. Ali mogoče naredijo samomor? Ali odstrel ni uboj, celo umor?
Dr. Toš pravi, da so lovci del velike družine civilne družbe. Na žalost je res tako. Lovci so, poleg ribičev, vsaj po mojem vedenju, edini, ki smejo nekaznovano v naravi sejati smrt med čutečimi živimi bitji. To pa je vsekakor v nasprotju z ustavo, ki v 63. členu določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Lov pa ni samo spodbujanje k nasilju, temveč tudi že nasilje samo in seveda vojna proti nedolžnim bitjem. Kako so lahko lovske družine ustanovljene kot društva, če zakon o društvih ne dovoljuje ustanovitve društev, ki spodbujajo k nasilju in vojni. Pobijanje živali, torej povzročanja grozljivega trpljenja živim bitjem, je celo v javnem interesu, čeprav po 72. členu slovenske ustave mučenje živali ni dovoljeno. Po ustavi ni mučenja živali, po zakonu pa. Ali ni takšna ureditev absurdna?
Kako dolgo bo še obstajala lovska pravica, torej pravica do nasilja nad živalmi in do ubijanja teh bitij? Nasilje in vojna države ter lovcev do živali pa ne škodita samo živalim, temveč tudi drugim delom narave, saj je lov takoj za industrijskim kmetijstvom drugi največji sovražnik biotske raznovrstnosti. Uničevanje živali in narave pa seveda škodi tudi človeku.
Lov je vedno neka oblika vojne, je dejal nemški pesnik Goethe, od umora živali do umora človeka je le korak, pa pravi ruski pisatelj Lev Tolstoj. In še Theodor Heuss, prvi predsednik ZR Nemčije: »Lov je samo strahopeten opis posebno strahopetnega umora sobitja, ki nima nobene možnosti. Lov je stranska oblika človeške duševne bolezni.« In za konec: dr. Toš meni, da je problematika medvedov zahtevna. Ali res? Medvede ubijaš ali pa ne. Zadeva je torej enostavna. Zato je problematika medvedov v osnovi etično in ne strokovno vprašanje. Seveda pa to velja tudi za druge živali.
Vlado Began, Šmarje pri Jelšah
