Naj mi bo oproščeno, a zdi se, da tako kot o nogometu želijo vsi vse vedeti tudi o medvedih. Modrujejo tudi raziskovalci - znanstveniki, ki ga biološko in ekološko verjetno še najbolje poznajo. A očitno še bolj tisti, ki o njem vedo malo ali skoraj nič. Sam sem kljub temu, da o divjadi nekaj malega vem, za slednje nepoklican, da o tako zahtevni tematiki razglabljam in delim nauke. Zato ne bom komentiral nekaterih, včasih zelo dvomljivih mnenj, teorij in izjav kar »čez palec«, ki mi vse bolj »dišijo« po lovskem, mestoma nasprotujočem si leporečju tudi iz lovskih krogov. Imen ne bom navajal, ker se posebej nanje ne sklicujem, saj bi rad zgolj na kratko pristavil svoj »piskrček« le v odgovor piscu pisma, spoštovanemu Vladu Beganu iz Šmarja pri Jelšah v Dnevniku 19. junija letos.
Spoštujem vsako javno izraženo mnenje, ker v demokraciji pač velja svoboda govora in pisma. Vsaj upam, da je temu tako in da zato ne bom zaradi te temeljne svoboščine spet diskreditiran, kot sem že bil, ko sem se javno oglašal okrog odprtih vprašanj v slovenskem lovstvu, kjer že več desetletij tvorno sodelujem v več organih. Sodim namreč v krog svobodomiselnih in kritičnih slovenskih lovcev, kjer želim opozarjati tudi na lastne napake in slabosti naše lovske organizacije in ji želim, da stopa v korak s časom. A to mnogim, ki menijo, da o vsem vse vedo, očitno ni vedno po volji.
Na te slabosti v lovstvu je znal najbolj argumentirano opozarjati njen drugi predsednik, velika legenda in nestor slovenskih lovcev dr. Ivan Lovrenčič. Poznal je lov, lovstvo, lovsko kinologijo in lovsko organizacijo svojega časa in tudi nje slabosti posameznikov, čeprav so bili za lovstvo veliko boljši časi. Stroko je imel v malem prstu in s strokovnjaki je zelo rad sodeloval. Predvsem pa je užival zaradi svoje modrosti in široke razgledanosti velik ugled in spoštovanje tako znotraj lovske organizacije kot v širših družbenih krogih. Danes bi novodobne »Lovrenčiče« še kako potrebovali. Če bi ga imeli, bi najbrž takoj z vsemi argumenti odgovoril pismu omenjenega pisca, da lovci vendar nismo »glavni mrhovinarji«, ki vsako leto po ukazu države velikodušno in brez osebnih zavor pobijemo 100.000 živali in iz lovišč odnesemo njihova trupla. Tako namensko izražanje je žalitev za pretežen del članov slovenske zelene bratovščine, ki nismo ne mrhovinarji in ne prostodušni ubijalci. Tudi njegova ocena, da nismo naravovarstveniki, ne pije vode. A kaj bi ga v nekaj prepričeval, ker sam to dobro ve, a zaradi svojih interesov tega nima namena priznavati. Morda res niso vsi lovci brezmadežniki, saj se vedno in v vseh interesnih združenjih in celo državnih službah najdejo izjeme, a večji del lovcev nas še kako odgovorno skrbi za naravo in varstvo naravnega okolja v prid ohranjanja habitatov za divjad in druge prostoživeče živali.
Ker nisem poklican strokovnjak za to mogočno zver, kot je medved, ne morem in tudi ne mislim besedičiti, kaj vse je pripeljalo do zdajšnjih konfliktov. Se pa absolutno strinjam, da je medvedov in volkov očitno za naš naravni medvedji habitat preveč in da smo se tudi problematike šakala lotilo prepozno, da ga ne obvladujemo več. Kar je res, je res – in to moramo priznati in javnosti povedati.
Da ne dolgovezim več: pričakujem, da bodo zdajšnji odgovorni predstavniki lovske organizacije v okviru svojih pristojnosti, možnosti in tudi v skladu s strokovnimi analizami (zame je mnenje stroke zelo edino pomembno in upoštevanja vredno) in odgovorni državni organi, ki pišejo (žal zapoznele) odločbe o odstrelu (pardon, odvzemu!) javnosti tudi sporočili ali smo slovenski lovci res »mrhovinarji in ubijalci«. Še enkrat, zame in za moj široki krog lovskih tovarišev in prijateljev je tako etiketiranje žaljivo. Zato naj sklenem z razmišljanjem, da je morebiti čas za postopno prenovo lovske organizacije, saj imamo nekje zapisano, da lovci s svojimi mnenji lahko sodelujemo, odločevalcem pa našega mnenja ni nujno tudi upoštevati. Lovska organizacija mora vselej in povsod ponuditi lovsko-strokovno utemeljene in verodostojne uporabne rešitve, če želi slediti uresničevanju svojega temeljnega naravovarstvenega poslanstva v korist divjadi in njenega življenjskega okolja. Vse drugo kot upoštevanje naših skupnih načel je zato podobno bolj »boju z mlini na veter«.
Sodobni ekološki izzivi in podnebne spremembe zadevajo tudi področje naše naravne in kulturne dediščine, med katero štejemo in uvrščamo tudi dediščino slovenskega lovstva. Prevladujoče je stališče, da je področje zaradi vse bolj intenzivnih vplivov podnebnih sprememb še posebej pomembno. Prakse, ki so tankočutno so-delovale z naravnim okoljem, so omogočale njegovo vsestransko obnovo, trajnostno preživetje in usklajeno delovanje ekosistemov. In k temu lahko pripomore tudi Ustanova dr. Ivana Lovrenčiča. Upoštevajoč dejstvo, da lovci že dolgo nis(m)o več edini deležniki in uporabniki prostora, smo še vedno del velike družine civilne družbe, ki na področju varstva in ohranjanja narave upravlja z divjadjo in v povezavi z drugimi prostoživečimi vrstami vred – v javnem interesu. In to civilno-družbeno vlogo mora lovska organizacija še bolj razvijati in izpostavljati, predvsem pa udejanjati v praksi. Pozitivnih primerov tovrstne prakse je tudi v lovstvu že nič koliko in vredni so posnemanja.
dr. Marjan Toš, lovski mojster, Lovska družina Dobrava v Slovenskih goricah
