Končno pa: vsa gradnja za gospodarstvo je najcenejša možna, na najcenejših zemljiščih, ki so lahko poplavno ogrožena. In nimate enega v državi, ki bi predpisal gradnjo, ki prenese recimo štiri metre visoko vodo. Če se dela bivalne objekte na kritičnih lokacijah, so vzorec pred leti na Barju naredili mostiščarji. Hiše na pilotih. To pomeni, da je vse v spodnjem delu objekta takšno, da se lahko odpelje oziroma če ni vodotesna gradnja, da ni večje škode, če je pod vodo.
Bistvena filozofija poplavne varnosti, ki jo tudi v tej vladi ni mogoče sprejeti, je dvojno zavarovanje. Eno so brežine, struge, protipoplavni zidovi, drugo pa, če se voda prelije. Desna politična opcija in naravni pojavi so tako nepredvidljivi, da nikoli ne moreš določiti skrajnosti, do kje je lahko neka stvar še mogoča.
Eden od primerov napačnega pristopa in zasnove gradnje je bila japonska Fukušima. Od kje inženirjem, magistrom in doktorjem ideja o višini vode, ki jo lahko naredi cunami, ne vem. Skratka, morje je prelilo in črpališče, ki bi bilo v vodotesni obliki dražje recimo za 100 tisoč evrov, je zalila voda in ustavila črpalke hlajenja sredice. Nadaljevanje zgodbe vse do škode v višini 150 milijard poznate.
Skratka, bistvo mojega pisanja je opozorilo na to, da če se dela karkoli interdisciplinarnega, mora biti zraven kader z vseh področij, ne samo gradbeništva, arhitekture, geologije, meteorologije. Neznanje tako ključnih ljudi na oblasti kot amorfne mase se kaže v tem, da niti desetletja po Otoku treh milj, po Černobilu in po Fukušimi velik del ljudi ne pozna dejstev. Kar izkoriščajo tako imenovani zeleni za prodajanje floskul o nevarnosti jedrske energije. Največja nevarnost človeštvu pa je neznanje.
In osnova tega neznanja je prodajanje megle o tem, kakšna je narava. Pretežen del stvari je narejenih tako, da stojijo ob normalnih vremenskih pogojih. Že ko je močnejši veter, se kaže posledica nestrokovnega dela nekaterih krovcev. Že ko je močnejše deževje, se kažejo posledice nevzdrževanja meteornih strug in sploh brežin na kritičnih delih strug. Načrtovanje objektov v prostoru mora biti takšno, da se predvidijo najslabše opcije. Problem drevja, ki se zatakne na nosilec mostu, ki stoji v reki, se rešuje z nazobčenim jeklenim valjem, ki se v času ekstremnih padavin vrti in prepreči nabiranje drevja na tem mestu. Nov tip mostov seveda tega nima. Seveda pa je gozdarski traktor z roko za oprijem debel ob ekstremnih padavinah na mostovih zlata vreden. Še dobro, da obstaja župan Železnikov.
Mitja Vilar, Šmarje-Sap
