Besede o svobodi in neodvisnosti Evrope je pogosto slišati, vendar nas politiki z njimi zavajajo. Resničnost, predvsem s pospešenim oboroževanjem, namreč pomeni vse več nesvobode in vse več odvisnosti. Evropa je v celoti odvisna od Združenih držav Amerike na političnem, vojaškem, ekonomskem, kulturno-jezikovnem in psihološkem področju.
Vse skupaj se je začelo kmalu po koncu druge svetovne vojne s kulturno jezikovno okupacijo, ki traja še danes. Gre za mehko okupacijo zahodnih držav, za razliko od trde sovjetske okupacije vzhodnih držav, posledice, to je podrejanje, pa so podobne. Takšna je torej današnja večstransko in tudi kulturno-jezikovno podrejena Evropa.
Evropa pomeni sedeminštirideset različnih držav, s preko sedemsto milijonov prebivalcev in preko petdesetimi različnimi jeziki. V Evropi imamo tudi blizu dvajset manjših narodov, denimo na Škotskem in Walesu v Britaniji, v Bretoniji in Korziki v Franciji, v Kataloniji in Baskiji v Španiji, ki iščejo svojo neodvisnost. Kulturno-jezikovno zatiranje vedno povzroča upravičen upor in spopade. Če dodamo še zloveščo zgodovino, naraščajoče nacionalizme in dvome o spremenljivosti meja, je iskanje poti v svobodno in neodvisno Evropo, samo s pospešenim oboroževanjem, pot v samomor.
Pa se vrnimo h kulturno-jezikovni okupaciji. Govorjenje politikov o večjezičnosti, multikulturnosti itd. je ob današnji nadvladi izključno angloameriške kulture in jezika še eno zavajanje. Tudi državljani Evrope – predvsem pa mladi – živijo v tej podrejenosti in laži, saj jim politiki druge možnosti ne ponudijo.
Evropa lahko sedaj spremlja razpad angloameriškega kulturno-jezikovnega imperija, čaka prihod novega imperija ali pa poišče svojo pot. Ta samosvoja (neuvrščena) pot, na osnovi enakopravnega sporazumevanja, je znana. Gre za uporabo mednarodnega jezika esperanta, kot drugega jezika, poleg materinščine. Ta možnost je utemeljena v splošni deklaraciji o človekovih pravicah, v dveh resolucijah Unesca in v poročilu oziroma priporočilu, ki je bilo predstavljeno v evropskem parlamentu. Ta jezik je edini, ki vzgaja za strpnost in spoštovanje drugačnosti ter omogoča enakopravno sporazumevanje. Res pa vpliva tudi na zavest (o pravilnosti in pravičnosti izbire) ter samozavest (o enakosti in enakopravnosti vseh ljudi). Vprašanje esperanta že stoletje ni več vprašanje jezika, pač vprašanje skupnih vrednot in morale. Politiki, ki v našem imenu odločajo, se najbrž bojijo tega vpliva, ker pomeni svobodo in neodvisnost državljanov Evrope. To pa ni v interesu imperijev, pa najbrž ne tudi nekaterih evropskih in naših politikov.
Slovenija je na žalost v tej zadevi pogubni primer, saj je ravnokar za vse otroke, od prvega razreda dalje, uvedla prisilni pouk angleščine. Prvi rezultati, denimo z bralno nepismenostjo, so že vidni, saj naši mladi raje berejo (in kupujejo) knjige v angleščini kot v slovenščini. Kje so naši janičarji, ki že desetletja vodijo to kolonizacijo, pa je druga zgodba. V našem primeru je odločitev za angleščino sporočilo drugim – predvsem sosednjim državam – in sicer, če je prisila dovolj velika, se mi podredimo.
Svoboda, neodvisnost in mir v Evropi zahtevajo, da na dnevni red, poleg neodvisnosti v orožju, postavimo še druge oblike neodvisnosti – še posebej kulturno-jezikovno svobodo in neodvisnost.
Janez Zadravec Klugler, Maribor
