Misel, da je pravica slepa, izhaja iz ideje, da bi morali zakoni in pravni postopki obravnavati vse ljudi enako, ne glede na njihovo rasno, spolno, versko ali socialno ozadje. Izraz »slepa« v tem kontekstu pomeni, da pravica ne sme imeti predsodkov ali vpliva drugih zunanjih dejavnikov, kot so osebna prepričanja ali interesi. Gre torej za idejo, da bi morala biti pravica nevtralna in nepristranska. Ko pravica »gleda brez oči«, to pomeni, da ne bi smela biti pristranska ali vplivana s tem, kdo si ali od kod prihajaš.
Ponavadi omenjeni pregovor in misel bivata vsak zase in se ne zlijeta v enoten tok formalnih dogodkov, postopkov in odločitev. Ne pa tokrat v primeru posojil v švicarskih frankih in sojenjih s tem v zvezi. Kot lahko preberemo, je sodnica Marolt Kuret od leta 2017 sodelovala v številnih sojenjih o teh posojilih in v vseh primerih je bilo odločeno v korist posojilojemalcev. Omenjena sodnica je tako neposredno kreirala sodno prakso. Do tu ni nič spornega, če sodnica ne bi imela tudi sama že vrsto let najeto posojilo v švicarskih frankih in če bi se dosledno izločala iz odločanja v teh zadevah.
Opisano ni ostalo neopaženo. Sledila sta dva postopka pred sodnim svetom, suspenz in disciplinski postopek. Prvega je sprožil predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević in sodnico suspendiral, saj se od sodnikov pričakuje, da bodo dosledno predlagali svojo izločitev. V disciplinskem postopku pa so sodnici Marolt Kuret očitali storitev disciplinske kršitve opustitve sporočila o podanih zakonskih razlogih za izločitev.
Ko je sodni svet odločal o sodničinem suspenzu, je utemeljil, da sodnica že od februarja 2024 v sporih glede posojil v švicarskih frankih ne odloča več. Do kršitev načela nepristranskega sojenja torej ne more več prihajati, zato je suspenz odpravil. Disciplinsko sodišče pri sodnem svetu je v drugem postopku zaključilo tudi ta postopek, soglasno odločitev (oprostitev) pa je razkrila in javnost o tem obvestila kar sodnica sama. Argumentov za tako odločitev javnost ne pozna.
Nezaslišano, zaskrbljujoče in žalostno. Sodni svet trdi, da je predsednik vrhovnega sodišča pri suspenzu spregledal, da sodnica že od februarja 2024 ne odloča več v sporih o švicarskih frankih in tako ne more več prihajati do nepristranskega sojenja. Kakšna argumentacija, logika in kakšno stališče sodnega sveta. Kaj sodni svet s tako argumentacijo in odločitvijo sporoča sodniški srenji in javnosti? Gre za dvojno učinkovanje. Sporočilo sodnikom je: karkoli boste pri svojem delu zagrešili, vas bomo že nekako »pokrili«, tudi če bo utemeljeno s kakršno koli, še tako butalsko logiko. Drugo sporočilo pa je namenjeno javnosti. Torej se bo vsakdo, ki je v nekem sodnem postopku, lahko skliceval, da je zgleden državljan, saj je že več let preteklo od protipravnega ravnanja in se v tem času ni pregrešil zoper postave. Sodišče pa bo reklo, pozabimo na stare grehe, kar je bilo, je bilo.
Ko premislimo kontekst, v katerem se je odvijalo opisano, je videti, da je veliko takega že videno. Spomnimo na razne sodne izvedence, ki denimo o zdravniški napaki ali šlampariji nikakor ne bodo napisali izvedeniškega mnenja proti stanovskemu kolegu. Spomnimo tudi na primer ustavnega sodnika Jakliča, pa na številne primere iz sveta politike, denimo dogajanje okoli nakupa sodne stavbe itd. Nazadnje na primer, ko si gostinska naveza iz Kobarida pomaga z vrhom notranjega ministrstva.
Vendar pozor. Pomembna razlika je v tem, da se »tovarišijstvo« tokrat ni pokazalo odkrito in kjerkoli, ampak v sodni veji oblasti. Če sodni svet ugotavlja, da je predsednik vrhovnega sodišča spregledal, da sodnica v sporih ne odloča več in do pristranskega sojenja ne more več priti, pa nikakor ne bi smel tudi sam spregledati predsednikove utemeljitve, da se od sodnikov utemeljeno pričakuje, da bodo dosledno predlagali svojo izločitev, če je njihova nepristranskost pod vprašanjem. Saj člani sodnega sveta sploh ne razumejo, da je bistvo sodnikove funkcije nepristransko in pošteno sojenje v skladu z zakoni. Če se to zamaje, se lahko poslovimo od pomembnega stebra družbene stabilnosti. Skratka, gre za pravno varnost in gre za ugled pravosodja v družbi, k čemur ne pripomorejo teoretiziranja predsednice sodnega sveta odvetnice Urške Kežmah. Sodna veja oblasti nemudoma najde argument zoper zunanje nedopustno vpletanje vanjo. Sama pa ne zmore notranje refleksije ob v nebo vpijočih primerih, kot je ta, kar ima za posledico padanje ugleda sodstva. Nedvomno k temu prispeva tudi sodni svet, ki, če je to potrebno, »povozi« odločitev predsednika vrhovnega sodišča, sodniško etiko in človeško poštenost.
Vladimir Dejan, Ljubljana
