Pri iskanju ravnotežja med stabilnostjo mednarodnega reda in nacionalnimi interesi je izbral slednje. Ekonomske posledice so zaradi fluidnosti razmer sedaj še skrite. Recesija bo verjetno plitkejša od pričakovanj, inflacija zaradi prerazdelitve stroškov tudi, resne stagflacije za zdaj ne bo. Toda proračunski primanjkljaji in zadolževanje ostajajo kljub carinam nerešljiv ameriški problem. Kongresni CBO predvideva do leta 2034 povprečni proračunski primanjkljaj pri sedmih odstotkih BDP ob visoki 2,6-odstotni rasti. Zato ameriški kapitalizem na dolžniških steroidih ogroža sebe in svet. Pred stotimi leti so ZDA počele podobne protekcionistične neumnosti. Takrat so republikanci izgubili politični primat za pol stoletja, ZDA pa je ekonomsko rešila druga svetovna vojna. Zdaj nas morda čaka podobna usoda.
EU je privolila v vse ameriške pogoje, v splošno carinsko stopnjo za svoj izvoz (15 odstotkov) in brezcarinski uvoz iz ZDA, pa v višje posebne sektorske carine (jeklo, aluminij, zdravila …), v nakupe energentov in orožja (prek 1200 milijard dolarjev), pa 600 milijard dodatnih naložb … Skratka, popoln pogajalski polom, za katerega kot pri Natu nihče ne bo prevzel politične odgovornosti. EU je s tem dejansko zapravila možnosti za geopolitično suverenost in tudi ekonomski razvoj, njuna rezultanta je politična kriza. Ko bi morala delovati kot ekonomska skupnost, je politično kapitulirala. Ko bo morala politično preživeti, se bo ekonomsko zlomila. Mladina
