Moj ata, ki je kot otrok izgubil svojega očeta na prvi dan prve svetovne vojne, mi je rekel: 'Veš, Tona, tam nekje po letu 1936 smo se pa že vsi začeli bati, da bo spet vojna. Potem je Hitler priključil Avstrijo, eni so bili proti, drugi so se navduševali, češ da je tam red, tu pa ga zaradi Srbov ni …' Danes sta blizu nas spet dve vojni in spet je dirka z orožjem. Veliko sem prebiral o prvi svetovni vojni. Vanjo se je šlo kot v Napoleonove vojne – jarki, prva in druga linija … – med vojno pa so odkrili novo orožje. Na začetku vojne so letala in baloni letali, da so fotografirali položaje in obveščali o njih. Že po dveh letih so iz teh avionov mitraljirali, proti koncu pa so metali bombe. Odkrili so plin in tanke. Človek ne bi verjel, kako je v štirih letih narasla oborožitev.
Tudi Prežihov Voranc je nekje zapisal, da je svet pridobil novo industrijo, orožarsko industrijo, in trgovanje z orožjem. Bistri ljudje so že takoj videli, kam bo to pripeljalo. In če se danes toliko oborožujemo – Danilo Türk mi je rekel, da imamo tega železja dovolj, da bi petkrat uničili Zemljo – me prevzema nelagodje. Nisem paničar, ampak gledam posnetke Hitlerja in Mussolinija, na katerih se vidi, da sta blazneža – in potem vidim Trumpa, ki se obnaša enako. Hitler je rekel, da potrebuje Poljsko, da bi lahko razširil okvir Nemčije za prebivalstvo in poljedelstvo, Trump pa bi imel Grenlandijo. x Večer v soboto
