Razumem, da ima desna politika svoja stališča, vrednote, pa da ima tudi leva politika svoje vrednote in stališča, razumem tudi, da je treba najti skupne točke, ki obstajajo. A to ni sredina. Pa ne pozabimo, neopredeljevanje je po posledicah v resnici opredelitev.
S tezo, da več strank prinese jasnejša stališča, boljšo izbiro, več demokracije, se strinjam, a ta teza velja, če nove stranke res prinašajo več stališč, več vsebin. Vedno sem podpiral pluralizem konceptov, ki temeljijo na levih vrednotah. Ne podpiram pa ustanavljanja strank zaradi osebnih ambicij. Tako drobljenje političnega prostora ni pametno, saj se s tem specifična teža vsebine, ki naj bi jo levica prinašala v politični prostor, ne poveča, ampak se zmanjša.
Mislim tudi, da se je zgodba z antijanšizmom izpela. Kdor želi zmagati na levi strani političnega spektra, bo moral narediti veliko več kot zgolj kompromitirati politiko skrajne desnice. Zdaj poslušamo, da je levico izpraznil antijanšizem, sam mislim, da so jo izpraznili tisti, ki so razglašali tretjo pot.
Želim si, da bi na prihajajočih volitvah zmagali koncepti, kako razvijati Slovenijo v še bolj normalno demokratično državo, koncepti, ki bi pokazali, na katerih točkah je treba izpeljati spremembe. Hkrati si ne želim, da bi prevladala politika, ki bi želela spreminjati ustavo za vzpostavljanje druge republike. To bi bil odmik od vrednotnega sistema, ki vodi Slovenijo naprej.
Mladina
