Pravo ne vlada svetu, še posebej to velja za mednarodno pravo. Drugače bi bilo, če bi bila dokončna odločitev o meji sprejeta v notranjem pravnem redu, recimo še v času Jugoslavije. V takih razmerah imajo sodišča ali razsodišča nekaj več možnosti, da izvršne organe, izvršilno oblast prepričajo, naj v praksi udejanja posamezne sodne odločitve. Na mednarodni ravni pa te možnosti v bistvu ni. Če neka država ne spoštuje odločitve mednarodnega sodišča, sta možnosti dve: uporaba sile, ki ni zares priporočljiva, ali pa iskanje drugega sodišča, ki bi se mu bili sprti državi pripravljeni podrediti. Od mednarodnega prava, pa tudi od prava nasploh ni mogoče zahtevati več, kot nam to lahko da.
Sam sem sicer že navajen odločitev sodišča, ki se ne spoštujejo in ne udejanjajo. V tem primeru pa se mi zdi odločitev Hrvaške, da arbitražne razsodbe ne prizna, nekako čudna, saj so sicer odnosi med državama razmeroma dobri, če prav razumem. Sploh, ker glede kopenske meje ni kakih velikih težav, Hrvaška torej nasprotuje le meji v Piranskem zalivu. V tem pogledu je bila odločitev za nas velik uspeh. Sam sem bil ves čas optimističen in sem v tem delu interese Slovenije pred sodiščem zagovarjal tudi lastnoročno. Dobili smo tri četrtine Piranskega zaliva, ta stik z odprtim morjem, ta koridor pa je sploh nekaj posebnega. V mednarodnem pravu kaj takega ne obstaja in je bilo izumljeno posebej za ta primer in tudi to smo uspešno zagovarjali. x Mladina
